Ko ti nekdo ukrade sanje: Zgodba Nine iz ljubljanske pisarne

»Nina, lahko prideš za trenutek v mojo pisarno?« Glas direktorja, gospoda Kovača, je bil hladen in uraden. Srce mi je začelo razbijati, dlani so se mi potile. Vedela sem, da danes sprejmejo odločitev o novem vodji oddelka. Po vseh teh letih, po vseh nadurah, žrtvovanih vikendih in zamujenih rojstnih dnevih otrok sem bila prepričana, da sem na vrsti jaz.

Vstopila sem v njegovo pisarno. Na stolu je že sedela Petra – tista Petra, ki je pred pol leta prišla iz Maribora in se vsem prilizovala s svojo umetno prijaznostjo. »Nina,« je začel direktor, »najprej bi se ti rad zahvalil za ves tvoj trud in predanost. Res si bila v ožjem izboru. Ampak odločili smo se, da bo Petra prevzela vodenje oddelka.«

V tistem trenutku sem imela občutek, kot da mi je nekdo izpulil tla izpod nog. Petra me je pogledala s tistim svojim lažnim nasmeškom in rekla: »Upam, da bova dobro sodelovali.« Nisem ji mogla odgovoriti. Samo prikimala sem in zadržala solze. Ko sem zaprla vrata za sabo, so mi po licih že tekle prve solze.

V kopalnici sem se zaprla v kabino in si tiho ponavljala: »Ne boš jokala zaradi tega. Ne boš.« Ampak nisem mogla ustaviti solz. V glavi so mi odzvanjale besede: »Ves tvoj trud ni bil dovolj. Spet nisi bila dovolj.«

Ko sem se vrnila za svojo mizo, so me sodelavci pogledovali s sočutjem. Moj prijatelj Matej mi je tiho prišepnil: »Nina, to ni fer. Vsi smo vedeli, da si ti prava izbira.« Samo nemočno sem se nasmehnila.

Popoldne sem morala še na roditeljski sestanek v šolo k hčerki Lari. Sedela sem med drugimi starši in komaj poslušala učiteljico. Misli so mi bežale nazaj v pisarno, k Petri, ki je zdaj sedela na mojem stolu. Ko sem prišla domov, me je mož Marko vprašal: »Kaj je bilo danes? Izgledaš izmučena.«

»Nič posebnega,« sem zamomljala in šla v kopalnico. Tam sem si dovolila še nekaj solz. Ko sem prišla ven, sta me otroka objela. Lara me je vprašala: »Mami, zakaj si žalostna?« Nisem ji znala odgovoriti.

Tisto noč nisem mogla spati. V glavi sem premlevala vse pogovore s Petrom iz kadrovske službe, vse projekte, ki sem jih vodila sama, vse večere, ko sem delala do polnoči in Marko ni razumel, zakaj ne morem z njim gledati filma. Vse žrtve so se zdele zaman.

Naslednji dan me je Petra povabila na sestanek. »Nina, rada bi, da prevzameš pripravo poročil za cel oddelek. Saj veš, ti to najbolje znaš.« Njene besede so bile kot sol na rano. Zdaj naj bi jaz delala zanjo? Za nekoga, ki nima pojma o našem delu? Počutila sem se ponižano.

V službi sem postajala vedno bolj tiha. Sodelavci so opazili spremembo. Matej me je enkrat vprašal: »A res misliš ostati tukaj? Saj veš, da te ne cenijo.« Ampak kam naj grem? Kredit za stanovanje še ni odplačan, otroka sta še majhna.

Doma je Marko postal nestrpen. »Nina, ne moreš vsak večer samo sedeti in buljiti v steno. Tudi midva sva pomembna!« V meni se je nabiral bes in žalost hkrati. Nisem mu znala razložiti te praznine.

En večer sem slišala Laro, kako je bratu Juretu šepetala: »Mami je žalostna zaradi službe. Upam, da bo kmalu spet smejala.« Takrat me je stisnilo pri srcu. Zaradi službe sem postajala tujec lastni družini.

Po nekaj tednih sem se odločila za pogovor s Petro. »Petra, rada bi vedela, zakaj si ti dobila to mesto.« Pogledala me je presenečeno: »Nina, jaz nisem nič kriva. Direktor me je sam povabil na razgovor. Mogoče si preveč delala in premalo govorila o svojih uspehih.«

Njene besede so me zabolele. Je res to problem? Da sem preveč delala in premalo govorila? V naši kulturi naj bi delo govorilo samo zase! Ampak očitno to ne velja več.

Začela sem razmišljati o tem, kdo sploh sem brez te službe in tega položaja. Sem še vedno dobra mama? Dobra žena? Ali pa samo nekdo, ki ga definira služba?

Nekega večera mi je Marko rekel: »Nina, pogrešam te. Pogrešam najino staro življenje.« Takrat sem prvič po dolgem času jokala v njegovem objemu.

Po mesecih notranjih bojev sem se odločila – ne bom več dovolila, da mi služba vzame vse veselje do življenja. Prijavila sem se na razpis za drugo delovno mesto v drugi firmi. Ko so me povabili na razgovor, sem prvič po dolgem času začutila upanje.

Danes še vedno ne vem, ali bom dobila novo službo. Ampak vem nekaj – moje sanje mi nihče ne more ukrasti za vedno.

Se vam je že zgodilo kaj podobnega? Ste tudi vi kdaj izgubili vero vase zaradi službe ali drugih ljudi? Kaj bi vi naredili na mojem mestu?