Ko sem oklevala reči ne: Kako sem si izborila svojo najljubšo knjigo nazaj

»A si prepričana, da ti ni škoda? Saj veš, kako rada berem, pa nimam te knjige,« je Viktorija z nasmehom segla po moji najljubši knjigi, ki je ležala na polici v dnevni sobi. V tistem trenutku sem v sebi začutila neprijeten nemir, kot bi mi nekdo hotel vzeti nekaj dragocenega. Pa vendar sem samo pokimala in se na silo nasmehnila: »Seveda, ni problema.«

Viktorija je hči mamine sestrične, torej moja sestrična v drugem kolenu, a če sem iskrena, jo poznam bolj po pripovedovanju kot po resničnih skupnih trenutkih. Vedno se pojavi na družinskih praznovanjih, kjer je glasna, samozavestna in vedno v središču pozornosti. Jaz pa… jaz sem tista tiha, ki raje posluša in opazuje. Tistega dne smo imeli pri babici kosilo za njen rojstni dan. Vsi so se smejali in pogovarjali, jaz pa sem se umaknila v dnevno sobo, kjer sem v roke vzela svojo najljubšo knjigo – »Čefurji raus!« od Gorana Vojnovića. Knjiga, ki me je spremljala skozi srednjo šolo in mi pomagala razumeti marsikatero stisko drugačnosti.

Ko je Viktorija vstopila in zagledala knjigo v mojih rokah, je takoj začela pogovor o literaturi. »A si že brala ‚To noč sem jo videl‘?« me je vprašala. Pokimala sem. »Ampak tale… tale je pa res nekaj posebnega,« sem rekla in jo nežno pobožala po platnicah. Viktorija je takrat izrekla tisti stavek, ki me je spravil v zadrego. Nisem znala reči ne. Vedno sem bila tista, ki popusti, da ne bi koga užalila ali izpadla sebična.

Dnevi so minevali in vsakič, ko sem pogledala na prazno mesto na polici, me je stisnilo pri srcu. Knjiga je bila zame več kot le papir – bila je del mene, moj spomin na mladost in vse tiste večere, ko sem se vanjo zatekla pred hrupom sveta. Po dveh tednih sem zbrala pogum in Viktoriji napisala sporočilo: »Hej, upam, da ti je knjiga všeč! Kdaj bi jo lahko dobila nazaj?« Odgovorila je šele čez tri dni: »Joj, še nisem začela brati, ampak obljubim, da jo kmalu vrnem.«

V meni se je nabiral nemir. Doma so me spraševali: »Kaj pa ti je? Si kaj slabe volje?« Mama je opazila moj pogled na prazno polico in rekla: »Saj bo vrnila. Saj je družina.« Ampak ravno to me je najbolj bolelo – zakaj naj bi bilo samoumevno, da družini ne moreš postaviti meje?

Minil je mesec dni. Viktorija se ni oglasila. Na Instagramu sem videla, da je knjigo celo objavila na storyju z napisom: »Končno nekaj dobrega za prebrat!« V meni je zavrelo. Pisala sem ji še enkrat: »Hej, res bi rada imela knjigo nazaj, ker mi veliko pomeni.« Tokrat ni odgovorila nič.

Začela sem dvomiti vase. Sem res preveč navezana na stvari? Sem sebična? Ali pa preprosto ne znam postaviti zase? O tem sem se pogovarjala z najboljšo prijateljico Nino. »Veš kaj, Maja, če ne boš ti rekla ne, bodo drugi vedno rekli ja – sebi!«

Prišel je čas za veliko družinsko kosilo pri babici za god. Ko sem stopila skozi vrata, sem takoj zagledala Viktorijo, ki je sedela na kavču in se smejala z mojim bratom. Srce mi je razbijalo. Prvič v življenju sem začutila, da moram nekaj narediti zase.

Pristopila sem k njej in tiho rekla: »Viktorija, lahko prosim dobim svojo knjigo nazaj? Res mi veliko pomeni.« Obrnila se je k meni in zavila z očmi: »Pa saj jo še berem! Saj ni konec sveta, če malo počakaš.«

Vsi so obmolknili. Babica me je pogledala s tistim pogledom, ki pravi: ‚Ne delaj scene.‘ Ampak tokrat nisem odnehala. »Viktorija, prosim. Rada bi imela knjigo nazaj danes.«

Nekaj trenutkov je bilo neprijetne tišine. Potem je vstala in iz torbe potegnila knjigo – zmečkano platnico in zavihanimi robovi. »Evo ti jo, če ti toliko pomeni.«

V tistem trenutku sem začutila olajšanje in žalost hkrati. Knjiga ni bila več taka kot prej – a bila je spet moja. Ko sem prišla domov, sem jo položila na polico in dolgo gledala vanjo.

Zvečer sem mami povedala vse. »Veš, Maja, včasih moraš postaviti mejo tudi družini. Če ne boš ti pazila nase, nihče drug ne bo.«

Še danes razmišljam: Zakaj nam je tako težko reči ne ljudem, ki jih komaj poznamo, samo zato ker so ‚družina‘? In zakaj nas je sram postaviti zase tudi pri stvareh, ki nam veliko pomenijo? Kaj bi vi naredili na mojem mestu?