Samo za kratek čas – zgodba o babici, ki je pozabila nase

»Mami, saj veš, samo za nekaj tednov. Dokler se ne navadimo na nov urnik,« je rekel Marko, moj sin, in me pogledal s tistim prosečim pogledom, ki ga poznam že od malega. »Šola je tako blizu, ti si pa tako ali tako doma. Saj ti ni težko, a ne?«

Stala sem v kuhinji, roke sem imela še vedno mokre od pomivanja posode, in gledala v okno, kjer so se na vrtu igrali moji vnuki – Tjaša in Žiga. »Seveda, Marko. Ni problema,« sem rekla in si v tistem trenutku lagala bolj kot njemu. V sebi sem čutila nekakšno tesnobo, a sem jo potisnila globoko vase. Saj bo res samo za kratek čas.

A ta »kratek čas« je minil. In minil. In minil. Dva tedna sta postala dva meseca, dva meseca sta postala dve leti. Vsak dan ob pol dveh sem stala pred osnovno šolo v Šiški, med množico drugih babic in dedkov, ki so prav tako »začasno« prevzeli vlogo staršev. Včasih smo si izmenjali utrujene poglede, kot bi si hoteli reči: »Tudi ti?«

»Babiii!« sta pritekla do mene Tjaša in Žiga. Tjaša mi je takoj stisnila roko, Žiga pa je že začel razlagati, kako je danes dobil petico pri matematiki. »Bravo, Žiga!« sem rekla in ga pobožala po laseh. V tistem trenutku sem bila srečna – a le za hip.

Ko smo prišli domov, sem jima pripravila malico, pomagala pri nalogi, poslušala prepire in tolažila solze. Ko sta starša prišla domov – vedno utrujena, vedno v naglici – sem že pripravljala večerjo ali pospravljala igrače. »Hvala, mami, res si zlata!« mi je rekla Petra, moja snaha, a njen glas je bil že na pol v službenih mislih.

Nekega večera sem sedela sama v kuhinji in gledala v mrak. Na mizi je stal mrzel čaj. Vzela sem telefon in odprla galerijo slik – slike iz Bohinja pred tremi leti, ko sem še hodila na pohode s prijateljicami. Kje so zdaj tisti dnevi? Kje so zdaj tiste prijateljice? Ena se je preselila k hčerki na Primorsko, druga je zbolela. Jaz pa… jaz sem tukaj. Vedno tukaj.

»Mami, jutri bo treba peljati Tjašo še na balet ob štirih. Saj ti ni težko?« Marko me je vprašal mimogrede, ko si je zavezoval čevlje. »Ne… ni težko.« Moj glas je bil tih kot šepet.

Tiste noči nisem mogla spati. V glavi so mi odzvanjale besede: »Saj ti ni težko.« Kolikokrat sem jih že slišala? Kolikokrat sem jih že izgovorila sama sebi? Kaj pa moje življenje? Kaj pa moje želje?

Nekega popoldneva sem srečala sosedo Marijo pred blokom. »A ti še vedno pobiraš vnuke?« me je vprašala s tistim sočutnim nasmehom. »Ja… Saj veš, samo dokler se ne navadijo.« Marija se je zasmejala: »Jaz sem to rekla pred petimi leti! Zdaj pa še vedno kuham kosila za celo družino.«

Vrnila sem se domov in sedla na kavč. Počutila sem se prazno. Tjaša je pritekla do mene: »Babi, boš šla z mano na igrišče?« Pogledala sem jo in ji rekla: »Seveda, srček.« A v sebi sem čutila utrujenost, ki ni bila več samo telesna.

Zvečer sem poklicala svojo sestro Ano v Celje. »Veš kaj, Ana… Včasih imam občutek, da me nihče več ne vidi kot osebo. Samo kot babico – pomočnico – gospodinjo.« Ana je dolgo molčala. Nato je rekla: »Veš, Maja… Če ne boš ti povedala, kaj čutiš in kaj potrebuješ, ne bo nihče drug.«

Naslednji dan sem zbrala pogum in počakala Marka in Petro v kuhinji. Ko sta prišla domov, sem globoko vdihnila: »Moram z vama govoriti.« Oba sta obstala.

»Vem, da potrebujeta pomoč. In rada imam vnuke bolj kot vse na svetu. Ampak… jaz tudi potrebujem čas zase. Želim si spet hoditi na pohode, želim si obiskati prijateljice. Ne morem več vsak dan prevzemati vsega.«

Marko me je pogledal presenečeno: »Ampak mami… Saj si vedno rekla, da ti ni težko.«

»Rekla sem to zato, ker nisem želela biti v napoto. Ampak zdaj čutim, da izgubljam samo sebe.«

Petra je tiho prikimala: »Razumem te… Ampak res ne vem, kako bova to rešila.«

»Morda bi lahko kdaj najela varuško ali pa bi si razdelili dneve? Jaz lahko pomagam – ampak ne vsak dan.«

Tisti večer sem prvič po dolgem času zaspala brez občutka krivde ali tesnobe. Naslednji teden sem šla z Ano na kavo v Ljubljano in se smejala kot nekoč.

A še vedno me spremlja vprašanje: Zakaj smo ženske tako pogosto pripravljene pozabiti nase za dobrobit drugih? In kdaj bomo začele verjeti, da imamo tudi me pravico do svojega življenja?