Ko je očim postal gospodar mojega življenja

»Ne moreš večno živeti na mamin račun, Nika! Čas je, da začneš služiti za svoje stanovanje, ne pa da pričakuješ, da ti bo mama vse dala!« Milanove besede so zarezale globoko vame kot nož. Sedela sem za kuhinjsko mizo, sklonjena nad skodelico mlačne kave, in gledala v vzorec na prtu, ki ga je mama kupila na tržnici v Celju. V tistem trenutku sem si želela, da bi lahko izginila.

»Milan, prosim…« je tiho začela mama, a jo je prekinil z dvignjeno roko. »Ne, Marjana. Dovolj je bilo popuščanja. Nika je stara 24 let. Najde naj si službo in začne živeti kot odrasla.«

V meni se je nabiral bes. Vedno znova sem poslušala te njegove pridige, odkar se je pred dvema letoma preselil k nama. Mama ga je spoznala na planinskem pohodu na Boču in od takrat je bil povsod – v najini dnevni sobi, v moji kopalnici, celo v moji prihodnosti.

»Imam službo, Milan,« sem mu zabrusila. »Ampak veš, kako je s plačami v vrtcu. Če bi lahko, bi že šla.«

Zavzdihnil je in se naslonil na pult. »Vedno izgovori. Vsi mladi danes samo jamrate. V mojih časih smo pri dvajsetih že gradili hiše!«

Mama me je pogledala s tistim žalostnim pogledom, ki ga poznam že od otroštva. Pogledom, ki prosi za mir in tišino. Vedno sem bila njena mala zaveznica, odkar naju je oče zapustil zaradi druge ženske iz Ljubljane. Zdaj pa sem imela občutek, da izgubljam še njo.

Tisto noč nisem mogla spati. V glavi so mi odzvanjale Milanove besede. »Neodgovorna si. Razvajena si.« Vse to sem že slišala – od učiteljev, od bivšega fanta Tomaža, zdaj pa še od človeka, ki ni niti moj oče.

Naslednje jutro sem se zbudila prezgodaj in šla v službo peš, čeprav bi lahko šla z avtobusom. Pot skozi megleno jutro mi je pomagala zbistriti misli. V vrtcu so otroci že čakali na igro in smeh. Tam sem bila spet jaz – Nika, ki zna potolažiti jokajočega malčka in nasmejati sodelavke.

A domov sem se vračala s težkim srcem. Milan je bil spet doma prej kot jaz. Slišala sem ga po telefonu: »Ja, Marjana še vedno misli, da ji morava vse nuditi… Saj veš, kako so današnji mladi.«

Ko sem stopila v kuhinjo, me je pogledal čez očala. »Nika, danes sem gledal oglase za delo v Avstriji. Tam so plače boljše.«

»Ne grem v Avstrijo!« sem skoraj zakričala. »Tukaj imam življenje! Prijatelje! Službo!«

»Prijatelji ti ne bodo plačali najemnine!«

Mama je stala ob štedilniku in me nemočno gledala. »Nika… mogoče bi pa res razmislila… Saj veš, da ti želiva le dobro.«

V meni se je nekaj zlomilo. »Ne želita mi dobro! Želita mir pred mano! Da me ne bo več tukaj!« Vrata sem zaloputnila tako močno, da so se tresle stene.

Tistega večera sem prespala pri prijateljici Ani v Šmarju pri Jelšah. Ana me je poslušala brez sodb in mi ponudila topel čaj ter kavč za spanje.

»Veš kaj, Nika? Nič ni narobe s tem, da si še doma. Plače so res slabe in stanovanja draga. Ampak če te doma ne sprejemajo… mogoče pa res potrebuješ svoj mir.«

»Ampak kam naj grem? Najemnine so 600 evrov za eno sobo! S svojo plačo komaj preživim.«

Ana je skomignila z rameni: »Lahko bi si našli cimre? Ali pa kakšno sobo pri starejši gospe? Saj veš, kako to gre pri nas.«

Naslednje dni sem iskala rešitve – prebrskala sem Bolho in Facebook skupine za oddajo stanovanj v Celju in okolici. Povsod isto: previsoke cene ali pa sumljivi oglasi.

V službi sem bila vse bolj odsotna. Otroci so to začutili – mala Zala me je nekega dne vprašala: »Nika, zakaj si žalostna?«

»Samo malo sem utrujena, srček.«

A resnica je bila drugačna – bila sem izgubljena.

Po enem tednu tišine doma me je mama povabila na pogovor. Sedeli sva na klopci pred blokom.

»Nika… oprosti za Milana. On ni slab človek, samo… drugače gleda na svet.«

»Mama, a si srečna z njim?«

Pogledala me je s solzami v očeh: »Včasih ja… včasih pa pogrešam najine večere ob čaju in pogovorih.«

Objeli sva se in prvič po dolgem času sem začutila toplino doma.

A vedela sem – nekaj se mora spremeniti.

Tistega večera sem Milanu povedala svoje: »Ne bom več poslušala tvojih žaljivk. Če ti ni prav, da živim tukaj, bom šla – ampak ne zaradi tvojih besed, ampak ker si to želim sama.«

Molčal je in prvič nisem videla preziranja v njegovih očeh – le utrujenost.

Čez mesec dni sem našla sobo pri gospe Olgi v Laškem – majhna sobica pod streho, a moja prva prava svoboda.

Mama me je obiskovala vsak vikend in prinašala domače pecivo.

Milan? Še vedno ima svoje mnenje – a zdaj ga poslušam z distance.

Včasih ponoči ležim pod streho in razmišljam: Ali res moramo mladi vedno dokazovati svojo vrednost? Zakaj nas družba sili v samostojnost brez podpore? Kaj bi vi storili na mojem mestu?