Pod isto streho: Ko starševstvo postane breme – Moja borba za sebe in družino

»Ne morem več, Marko! Ne morem!« sem zakričala v kuhinjo, kjer je moj mož že tretjič ta teden zalučal krožnik v pomivalni stroj, kot da bi s tem lahko izpral tudi najine prepire. Nejc je v dnevni sobi jokal, jaz pa sem se tresla od utrujenosti in besa. »Zakaj vedno jaz? Zakaj vedno jaz vse naredim?« sem ga obtožila, čeprav sem vedela, da tudi on komaj drži glavo nad vodo.

Ko sem pred tremi leti prvič zagledala Nejca, sem si obljubila, da bom najboljša mama. Da bom znala ljubiti, potrpeti, biti nežna in močna hkrati. A življenje pod isto streho z dojenčkom, ki nikoli ne spi, in možem, ki se je v nekaj mesecih spremenil v tujca, me je počasi lomilo. Včasih sem ponoči sedela na robu postelje in gledala skozi okno v megleno Ljubljano. Spraševala sem se, ali sem edina mama, ki si želi pobegniti. Ali je še katera druga kdaj pomislila, da bi samo izginila?

Marko je bil pred Nejcem drugačen. Skupaj sva hodila na Rožnik, pila kavo na Prešercu in sanjala o hiši na obrobju mesta. Ko sem mu povedala, da sem noseča, me je objel in rekel: »To bo najina največja avantura.« A že po nekaj mesecih neprespanih noči in neskončnih plenic sva se začela izgubljati. On je delal po cele dneve v pisarni na Viču, jaz pa sem doma štela ure do njegove vrnitve. Ko je prišel domov, je bil utrujen in tiho je sedel pred televizijo. Jaz pa sem hrepenela po pogovoru, objemu, razumevanju.

»Katja, saj veš, da delam za nas!« mi je nekoč zabrusil, ko sem ga prosila za pomoč pri kopanju Nejca. »Tudi jaz delam! Ves dan!« sem mu vrnila. A on ni razumel. Nihče ni razumel.

Moja mama mi je govorila: »Vse smo šle čez to. Bodi močna.« Prijateljice so mi pošiljale slike svojih nasmejanih otrok in popolnih družin na Instagramu. Jaz pa sem bila vsak dan bolj prazna. Včasih sem Nejca gledala in si želela, da bi lahko bila boljša mama. Da bi ga lahko ljubila brez teže na prsih.

Nekega dne sem se zlomila. Nejc je imel vročino in cele noči nisem spala. Marko je moral zgodaj v službo in me je pustil samo z bolnim otrokom. Ko sem ga poklicala in prosila, naj pride prej domov, mi je rekel: »Ne morem zdaj. Saj boš zmogla.« Takrat sem prvič začutila pravo sovraštvo do njega. Zakaj jaz? Zakaj vedno jaz?

Tistega večera sem poklicala svojo sestro Petro. »Ne zdržim več. Mislim, da bom zbežala,« sem ji rekla skozi solze. Ona pa me je poslušala in prvič ni rekla: »Saj bo bolje.« Samo poslušala me je in rekla: »Katja, nisi sama.«

Po tistem pogovoru sem začela iskati pomoč. Najprej sem šla k osebni zdravnici na Zdravstveni dom Bežigrad. Tresla sem se od sramu, ko sem ji povedala: »Mislim, da imam depresijo.« Pogledala me je prijazno in rekla: »To ni sramota. Veliko mamic gre čez to.« Dala mi je napotnico za psihoterapijo.

Marku nisem upala povedati takoj. Bala sem se, da bo rekel, da pretiravam ali da si izmišljujem. A nekega večera, ko sva sedela v tišini v kuhinji in poslušala Nejčev nemiren dih iz otroške sobe, sem mu rekla: »Marko, ne zmorem več sama.« Najprej me je gledal kot tujko. Potem pa je tiho rekel: »Tudi jaz ne.«

Takrat sva prvič po dolgem času govorila iskreno. Povedal mi je, kako ga skrbi služba, kako se boji za najino prihodnost in kako se počuti odrinjenega na rob družine. Jaz pa sem mu povedala o svoji praznini in strahu, da bom Nejcu slaba mama.

Začela sva hoditi na partnersko terapijo v Center za socialno delo Moste-Polje. Prvič sva tam oba jokala pred neznanko – terapevtko Majo – ki nama je rekla: »Nista sama. Veliko parov pride do roba.« Počasi sva se učila znova pogovarjati. Učila sva se prositi za pomoč in si priznati nemoč.

A ni bilo lahko. Markova mama mi je še vedno očitala: »V naših časih ni bilo terapij!« Sosedje so šepetali: »Sta v krizi?« Prijateljice so bile tiho ali pa so svetovale: »Samo več seksa rabita.« Nihče ni razumel resnične teže vsakdana.

Najhuje pa je bilo ponoči, ko sem ležala budna in poslušala Nejca dihati. Včasih sem si želela samo spati – en dan brez skrbi, brez odgovornosti. Včasih sem sanjala o tem, da bi šla sama v Bohinj ali na morje in tam samo bila – brez vloge mame ali žene.

A potem so prišli tudi boljši dnevi. Ko sva z Markom skupaj peljala Nejca na igrišče Tivoli in sva se prvič po dolgem času smejala skupaj. Ko mi je rekel: »Hvala ti, ker nisi odšla.« Ko mi je Nejc narisal prvo risbico in napisal: »Mami te imam rad.« Takrat sem začutila upanje.

Še vedno imam slabe dneve. Še vedno se kdaj skregava z Markom ali me preplavi občutek nemoči. A zdaj vem: nisem sama in ni me sram prositi za pomoč.

Včasih se vprašam: Koliko nas še živi pod isto streho in se počuti ujete? Zakaj še vedno molčimo o tem? Morda bo moja zgodba komu dala pogum, da spregovori.