Silvestrska noč v Ljubljani: Med ognjemeti in tišino, ki boli

»A res moraš še enkrat objaviti to sliko?« sem tiho vprašala Mateja, medtem ko je že tretjič tistega večera na Instagramu delil najin selfi s Prešernovega trga. Njegov nasmeh je bil širok, skoraj preveč popoln, kot maska, ki jo je nataknil vsakič, ko je okoli naju mrgolelo ljudi. »Saj je silvestrovo, Nina! Naj vsi vidijo, kako se imava super!« je rekel in me poljubil na lice, a sem čutila, da je njegov poljub hladen kot zrak, ki je rezal skozi moje rokavice.

Ljudje so se drenjali okoli naju, nekateri so že popivali iz plastenk, drugi so se smejali in objemali. Ognjemet je bil še daleč, a napetost v meni je že pokala. Vse leto sem čakala na ta večer – ne zaradi zabave, ampak ker sem upala, da bova končno našla čas zase. Da bova sedla skupaj, brez ekranov in brez lažnih nasmehov. Da bova spregovorila o tem, kar naju boli. A Matej je imel druge načrte.

»Poglej, kdo prihaja!« je zavpil in že mahal svojemu sodelavcu Borutu in njegovi ženi Tanji. »Ej, Nina, daj se nasmehni!« me je še enkrat pocukal za rokav. »Nočem biti ves čas na slikah, Matej,« sem mu šepnila. »Zakaj ne moreva biti samo midva?«

Zavzdihnil je, kot da sem mu pokvarila ves večer. »Ne bodi taka! Saj veš, kako pomembno mi je to. Vsaj danes bodi malo bolj sproščena.«

Sproščena? Kako naj bom sproščena, ko pa že mesece čutim, da se oddaljujeva? Ko se pogovarjava samo še o položnicah in o tem, kdo bo peljal Laro na balet? Ko me ponoči objameš le še iz navade?

Borut in Tanja sta pristopila in pogovor je stekel o službi, o tem, kako so letos božičnice spet nižje, o tem, kako so otroci prehlajeni in kako so cene v trgovinah šle v nebo. Vse običajne teme, ki jih Slovenci meljemo znova in znova. Jaz pa sem bila tam – fizično prisotna, a duševno nekje daleč stran.

Ko so začeli odštevati zadnje minute starega leta, sem pogledala Mateja. Njegove oči so bile uprte v telefon. TikTok live prenos. »Poglej, koliko ljudi naju gleda!« je rekel navdušeno. »Matej…« sem začela tiho. »Kaj?« »A sploh še veš, kdo sem?«

Za trenutek me je pogledal – resnično pogledal – in v njegovih očeh sem videla utrujenost. Morda celo strah. A potem je spet nataknil svoj nasmeh in rekel: »Ne kompliciraj zdaj.«

Ognjemet je eksplodiral nad Ljubljanskim gradom. Ljudje so kričali od navdušenja. Jaz pa sem začutila solze v očeh. Ne zaradi lepote trenutka – ampak zaradi praznine med nama.

Ko sva se vračala domov po praznih ulicah, sem molčala. Matej je govoril o tem, kako super zabava je bila in kako bodo slike zagotovo dobile veliko všečkov. Ko sva stopila v stanovanje v Šiški, sem se usedla na kavč in si sezula čevlje.

»Nina, kaj ti je? Saj si bila ves večer čudna.«

»Matej… Ne morem več tako. Ne morem biti samo kulisa za tvoje slike.«

Začudeno me je pogledal. »A zdaj boš pa dramatizirala? Saj veš, da te imam rad.«

»Ampak ne vidiš me več. Ne slišiš me več.«

Za trenutek je utihnil. Potem pa: »Vsi imajo kdaj težave v zakonu. Saj bo bolje.«

»Ne bo bolje samo zato, ker bova to ignorirala.«

Zasmejal se je – tisti grenki smeh, ki ga poznam že odkar sva začela živeti skupaj. »Kaj pa hočeš? Da grem na terapijo? Da začnem pisati dnevnik svojih občutkov? Saj nisva Američana!«

»Hočem samo iskrenost. Hočem pogovor brez telefonov. Hočem tebe.«

Zavzdihnil je in pogledal skozi okno na prazno cesto pod blokom.

»Včasih si bila bolj vesela.«

»Včasih si me znal poslušati.«

Tišina med nama je bila težja od vseh ognjemetov tega sveta.

Naslednje jutro sem vstala prva. Pripravila sem kavo in sedla za kuhinjsko mizo. Lara je še spala. Pogledala sem skozi okno na sive bloke in meglo nad Ljubljano.

Matej je prišel v kuhinjo in brez besed sedel nasproti mene.

»Nina… mogoče imaš prav.«

Presenetilo me je. »O čem?«

»Da sva se izgubila.«

Začutila sem olajšanje – a tudi strah.

»Kaj bova naredila?«

Zamislil se je. »Ne vem… mogoče bi res morala kdaj kam sama… brez vseh teh ljudi… brez telefonov…«

Pogledala sem ga – prvič po dolgem času sem videla tistega Mateja, ki sem ga vzljubila pred leti na Rožniku.

»Bi šel z mano na sprehod po Tivoliju? Samo midva?«

Prikimal je.

Tistega dne nisva rešila vsega. A prvič po dolgem času sva govorila drug z drugim – ne mimo drug drugega.

Včasih se vprašam: Koliko parov v Sloveniji živi drug mimo drugega? Koliko nas si upa priznati, da smo osamljeni tudi v dvoje?