Ali si tudi ti kdaj želiš pobegniti?

Telefon je zazvonil ravno, ko sem z nohti neuspešno trgala vozel na plastični vrečki s korenjem. „Neznana številka,“ sem zamrmrala in že hotela odložiti, ko me je nekaj ustavilo. Nekakšen notranji nemir, ki ga nisem znala pojasniti. Dvignila sem slušalko. „Ali si tudi ti kdaj želiš pobegniti?“ je vprašal moški glas, nizek, skoraj šepetajoč, a v njem je bilo nekaj znanega, nekaj, kar je v meni prebudilo stare rane.

„Kdo si?“ sem izdavila, čeprav sem že slutila odgovor. Tišina na drugi strani. Slišala sem le oddaljeno brnenje avtomobilov, morda vlak, kot bi bil nekje na poti. „Vesna, to sem jaz. Marko.“

Marko. Ime, ki ga nisem izgovorila že več kot deset let. Ime, ki je bilo nekoč sinonim za vse moje sanje in vse moje strahove. Prva ljubezen, prva izdaja. Srce mi je začelo divje biti. „Zakaj zdaj?“ sem zašepetala. „Zakaj po vsem tem času?“ On pa: „Ker nikoli nisem nehal misliti nate. In ker vem, da tudi ti nisi srečna.“

Stala sem sredi kuhinje, vsa napetost vsakdana – služba v računovodstvu, večne skrbi za mamo, ki je po očetovi smrti postala še bolj zahtevna, mož Gregor, ki je zadnja leta bolj podoben sostanovalcu kot partnerju – vse to je nenadoma postalo nepomembno. Vse, kar sem čutila, je bila tista stara bolečina in hkrati upanje, ki ga nisem hotela priznati niti sebi.

„Ne moreš kar tako poklicati,“ sem rekla bolj ostro, kot sem nameravala. „Imam življenje. Družino.“

„Vesna,“ je rekel tiho, „ali si res srečna? Ali si kdaj pomislila, da bi lahko bilo drugače?“

Odložila sem brez odgovora. Roke so se mi tresle. Voda za čaj je zavrela in začela vreti čez rob posode. Vse se mi je zdelo neresnično – kot da gledam samo sebe od zunaj.

Tisto noč nisem mogla spati. Gregor je smrčal ob meni, jaz pa sem strmela v strop in poslušala dež, ki je udarjal ob okno. Spomnila sem se tistega poletja pred dvanajstimi leti, ko sva z Markom sedela na klopci ob Blejskem jezeru in sanjala o skupnem življenju v Ljubljani. Potem pa so prišli njegovi problemi z alkoholom, prepiri z mojimi starši, ki so ga vedno gledali zviška – „on ni za našo Vesno,“ je govorila mama – in tista zadnja noč, ko je izginil brez slovesa.

Naslednje jutro sem bila kot avtomat. Pripravila sem zajtrk za Gregorja in sina Tima, peljala Tima v šolo in se odpravila v pisarno. Vse je bilo tako običajno, a v meni je vrelo.

Popoldne me je mama poklicala že tretjič ta teden: „Vesna, zakaj me nisi obiskala včeraj? Saj veš, da sama ne morem do trgovine! Pa še zdravnik mi je prestavil termin…“ Njene besede so me dušile kot vedno. Vedno jaz tista odgovorna, tista pridna hči.

Ko sem prišla domov, me je Gregor pričakal pred televizijo s pločevinko piva v roki. „A bo kaj za jest?“ je vprašal brez pogleda name.

„Sama si naredi,“ sem siknila in odšla v kopalnico. Zaklenila sem vrata in se sesedla na tla. Jokala sem prvič po letih.

Tisto noč sem Marku napisala sporočilo: „Zakaj si me poklical? Kaj sploh hočeš od mene?“

Odgovoril je skoraj takoj: „Hočem vedeti, če si še vedno tista Vesna, ki si upa sanjati. Pridi jutri ob sedmih na klopco pri Rožniku. Če ne prideš, te ne bom več iskal.“

Vso noč sem premlevala – ali naj grem? Kaj če me kdo vidi? Kaj če izvem nekaj, kar bo podrlo še tisto malo miru, ki ga imam?

Zjutraj sem Gregorju rekla, da imam službeno večerjo. Ni niti vprašal s kom ali zakaj.

Ko sem prišla do Rožnika, me je že čakal. Bil je starejši, obraz utrujen, a oči so bile še vedno iste – polne tiste divje energije in žalosti hkrati.

„Zakaj si odšel?“ sem vprašala brez ovinkarjenja.

„Ker nisem bil dovolj dober zate,“ je rekel tiho. „Ker so tvoji starši imeli prav – bil sem zguba. Ampak zdaj… zdaj bi rad samo vedel, če si srečna.“

Nisem vedela kaj naj rečem. Vse življenje sem poskušala biti popolna – popolna hči, žena, mati – a nikoli nisem bila srečna.

„Ne vem več kdo sem,“ sem priznala prvič na glas.

Marko me je prijel za roko: „Vesna, življenje ni vaja. Če ne živiš zase zdaj, kdaj boš?“

Objela sva se in jokala oba. Potem sva dolgo sedela v tišini.

Ko sem se vračala domov po praznih ulicah Ljubljane, sem prvič po dolgih letih čutila upanje – pa čeprav samo kot droben plamen.

Doma me je pričakala tišina. Gregor ni nič vprašal kje sem bila.

Tiste noči sem dolgo razmišljala: Ali imam pravico biti srečna? Ali smem razbiti vse te okove dolžnosti in pričakovanj?

Mogoče ni pomembno ali ostanem ali grem – pomembno je le to, da si priznam svoje želje in strahove.

Ali si tudi vi kdaj želite pobegniti iz svojega življenja? Kdaj ste nazadnje pomislili nase?