Moj zet je mislil, da je družinsko podjetje sinonim za lagodno življenje: zdaj se sprašujem, ali sem kriva jaz

»A res misliš, da je normalno, da mi daš za vikend nalogo? Saj sem vendar tvoj zet, ne pa tvoj uslužbenec!« je Tomaž z glasom, ki je tresel stene naše dnevne sobe, pogledal mojo hčerko Nino. Sedela sem na kavču in stiskala robček med prsti. Moj mož Jože je molčal in gledal skozi okno, kot da bo tam našel odgovore na vprašanja, ki so se kopičila v naši hiši že mesece.

Nikoli si nisem mislila, da bo družinsko podjetje postalo vir takšnega razkola. Ko sva z Jožetom pred dvanajstimi leti začela s spletno prodajo slovenskih izdelkov – od domače keramike do naravne kozmetike – sva sanjala o tem, da bova nekoč vse prepustila otrokom. Nina je bila vedno pridna, delavna in poštena. Ko se je poročila s Tomažem, sva oba upala, da bosta skupaj prevzela vajeti. A Tomaž je imel drugačne predstave.

Prvi meseci so bili še znosni. Tomaž je prihajal v pisarno ob devetih in odhajal točno ob štirih. Nikoli ni ostal dlje, nikoli ni samoiniciativno predlagal izboljšav. Ko sem ga prosila, naj pomaga pri pripravi nove spletne kampanje ali prevzemu blaga iz skladišča v Domžalah, je vedno našel izgovor: »To ni v moji pogodbi.«

Nina je bila med dvema ognjema. Nekega večera me je poklicala: »Mami, Tomaž pravi, da ga izkoriščamo. Da si ti preveč zahtevna in da bi moral imeti več prostega časa.«

»Nina, podjetje ni avtomat za denar. Če ne bomo vsi delali, bo šlo vse po zlu!« sem ji odgovorila s tresočim glasom.

A Tomaž ni popustil. Začel je zamujati na sestanke, pozabljal na pomembne roke in celo strankam odgovarjal z zamudo. Ko sem ga enkrat ujela, kako med delovnim časom brska po Facebooku in bere športne novice, sem komaj zadrževala solze.

»Tomaž, a ti sploh razumeš, kaj pomeni odgovornost? To podjetje naju z Jožetom preživlja že leta. Če ne boš začel jemati dela resno, bom morala razmisliti o tvoji vlogi tukaj.«

Pogledal me je s prezirom: »Saj ste me sami povabili! Kaj pa ste pričakovali? Da bom garal kot vi? Saj ste vendar družina!«

Tiste noči nisem spala. Jože je ležal poleg mene in tiho dihal. V temi sem premišljevala: sem res naredila napako? Sem preveč pričakovala od človeka, ki ni odraščal v naši družini? Ali pa sem bila preveč popustljiva?

Naslednji teden smo imeli družinski sestanek. Nina je bila bleda kot stena. Tomaž je sedel z rokami prekrižanimi na prsih.

»Poglejta,« sem začela previdno, »če želimo, da podjetje preživi in raste, moramo vsi prispevati svoj delež. Nič ni samoumevno.«

Tomaž se je zasmejal: »Jaz sem tukaj zaradi Nine. Če bi hotel garati kot konj, bi šel delat v tovarno.«

Jože je prvič po dolgem času dvignil glas: »Tomaž! To ni spoštljivo ne do nas ne do Nine. Če ti ni všeč način dela pri nas, si poišči drugo službo.«

Nina je planila v jok: »Prosim vas, nehajte! Saj smo vendar družina!«

A napetost ni popustila. Naslednje tedne sem opazovala Tomaža – postal je še bolj pasiven. Stranke so začele klicati in se pritoževati nad zamudami pri dostavi. Naša ocena na spletu se je začela slabšati. Jože je bil vedno bolj živčen; ponoči ni več spal.

Nekega dne me je poklicala dolgoletna stranka iz Maribora: »Gospa Marjeta, kaj se dogaja pri vas? Vedno ste bili tako ažurni.«

Sram me je bilo. Počutila sem se kot neuspešna vodja in še slabša mati.

Zvečer sem sedela v kuhinji in gledala stare slike – kako smo z Nino pekli piškote za prvi božični sejem, kako sva z Jožetom ročno pakirala prve pakete. Solze so mi polzele po licih.

Nina je prišla k meni in me tiho objela: »Mami, oprosti. Nisem vedela, da bo tako težko.«

»Nina, ljubim te. Ampak morava biti realni. Če Tomaž ne bo spremenil odnosa, bo moral oditi iz podjetja.«

Naslednji dan sem Tomaža povabila na pogovor. Sedel je nasproti mene in gledal skozi okno.

»Tomaž, odločiti se moraš – ali boš sprejel odgovornost ali pa boš poiskal drugo pot.«

Tišina. Potem pa: »Nimam kam iti. Ampak ne bom delal več kot osem ur na dan.«

»To ni dovolj za podjetje v teh časih. Vsi delamo več – ker nam ni vseeno.«

Pogovor se je končal brez rešitve.

Čez nekaj dni me je Nina poklicala: »Mami… Tomaž išče novo službo.«

Začutila sem olajšanje in hkrati žalost. Sanje o družinskem podjetju so se razblinile.

Danes podjetje vodiva sama z Jožetom. Nina nama pomaga občasno – sama brez Tomaža. Včasih jo vidim žalostno gledati skozi okno.

Sprašujem se: Je bila napaka dati prednost družini pred podjetjem? Ali lahko sploh kdaj ločimo ljubezen od odgovornosti? Bi vi ravnali drugače?