Oče, ki ga ni bilo – in zdaj je preveč

»Ne, ne bom šla z njim na izlet!« sem zakričala skozi zaprta vrata svoje sobe, ko je mama potrkala in mi s tihim glasom povedala, da me oče spet vabi na tisti neumni pohod na Šmarno goro. »Zakaj ne? Saj si vedno govorila, da bi rada več časa preživela z njim,« je rekla in v njenem glasu sem zaslišala nekaj med obupom in utrujenostjo. »Ja, ko sem bila stara deset let! Zdaj je prepozno!« sem odvrnila in se zgrudila na posteljo.

Včasih se mi zdi, da je moje življenje razdeljeno na dva dela: pred ločitvijo in po njej. Pred ločitvijo je bil oče kot senca – vedno nekje v ozadju, tih, odsoten, zatopljen v svoj računalnik ali delo na vrtu. Spomnim se, kako sem ga opazovala skozi okno, ko je urejal gredice, in si želela, da bi prišel noter, me vprašal, kako mi gre v šoli ali pa me samo objel. Nikoli ni. Mama je bila tista, ki je skrbela za vse: domače naloge, kosila, pogovore o tem, zakaj me je sošolka Maja izključila iz skupine.

Potem sta se ločila. Bila sem stara štirinajst let in sem že tako sovražila ves svet. Oče se je izselil v tisti majhen blok v Šiški in nekaj mesecev ga skoraj nisem videla. Nato pa – kot bi ga nekaj prebudilo – je začel klicati. Najprej enkrat na teden, potem vsak drugi dan. »Pridi k meni na vikend,« je vztrajal. »Gremo skupaj na izlet. Lahko greva v kino. Lahko ti kaj skuham.«

Prvič sem šla k njemu iz občutka dolžnosti. Stanovanje je bilo hladno in prazno, dišalo je po čistilih in samoti. Oče se je trudil biti zabaven, a pogovor je bil okoren. »Kako ti gre v šoli? Imaš fanta?« me je vprašal že po petih minutah. Samo skomignila sem z rameni in strmela v telefon. Vse je bilo tako nenaravno.

Z bratom Janom sva se o tem pogovarjala pozno ponoči, ko sva oba ležala budna v svojih sobah. »A ti greš k njemu?« me je vprašal skozi steno. »Ne vem. Ne maram tega občutka. Kot da bi moral biti hvaležen za nekaj, kar bi moral imeti že prej.«

Oče ni odnehal. Vsak vikend je imel nov načrt: obisk živalskega vrta, vožnja s kolesi do Kosez, celo kuharski tečaj za očete in otroke. Včasih sem šla samo zato, da ne bi bil razočaran – ali pa zato, ker sem upala, da bo tokrat drugače. A vedno sem se počutila kot gostja v njegovem življenju.

Najhuje pa je bilo, ko je začel postavljati pravila in omejitve. »Ne smeš toliko viseti na telefonu! Zakaj nisi povedala, da imaš test iz matematike? Zakaj si tako tiha?« Nenadoma je hotel vedeti vse o meni – a ne zato, ker bi ga res zanimalo, ampak ker je hotel nadoknaditi vse zamujeno v enem samem popoldnevu.

Enkrat sem mu to tudi povedala. Sedela sva v njegovem avtu pred blokom in on me je spet spraševal o ocenah. »Zakaj zdaj? Zakaj te to zanima šele zdaj? Kje si bil prej?« sem izbruhnila. Pogledal me je s tistim žalostnim pogledom, ki ga nisem prenesla. »Nisem vedel… Bil sem zaposlen… Nisem znal…«

»Ampak jaz sem te potrebovala takrat! Zdaj pa… zdaj pa ne znam več govoriti s tabo!« sem zavpila in zaloputnila vrata.

Mama pravi, da mu moram dati priložnost. Da tudi on trpi in se trudi po svojih najboljših močeh. Ampak jaz ne morem kar pozabiti vseh tistih let tišine in praznine. Ne morem kar začeti zaupati človeku, ki ga komaj poznam.

Včasih ga opazujem izza vogala – kako čaka pred šolo z vrečko rogljičev ali kako nespretno poskuša navezati stik z Janom. Vidim bolečino v njegovih očeh in del mene mu želi odpustiti. A drugi del kriči: »Prepozno je!«

V šoli imam prijateljico Nino, ki živi samo z mamo. Pravi, da ji očeta sploh ne manjka – da ji je lažje brez njega kot s polovično prisotnostjo. Jaz pa ne vem… Mogoče si samo želim nekaj, česar nikoli ne bom imela.

Pred kratkim smo imeli družinsko srečanje pri babici v Kamniku. Oče je sedel na enem koncu mize, mama na drugem. Vsi so se trudili biti prijazni, a napetost je bila otipljiva kot megla nad Ljubljanico jeseni. Babica me je potegnila na stran: »Veš, tvoj oče ni slab človek. Samo izgubil se je.«

»Kaj pa jaz? Sem se tudi jaz izgubila?« sem jo vprašala.

Zadnje čase sanjam o tem, da bi mu napisala pismo – vse tisto, kar mu nikoli nisem upala povedati v obraz. Da me boli njegova odsotnost bolj kot karkoli drugega. Da si želim bližine, a ne znam več zaupati. Da me duši njegova nenadna skrbnost.

Jan pravi, naj mu dam čas. Da mogoče bova nekoč našla skupni jezik. Ampak jaz nisem prepričana.

Včasih se sprašujem: ali lahko človek res nadoknadi izgubljene trenutke? Ali pa so nekatere rane pregloboke? Kaj bi vi naredili na mojem mestu?