Pet let v senci: Kako sem kot mati iz Prekmurja iskala resnico po izginotju hčere

»Ne morem več čakati, Jože!« sem zakričala skozi solze, ko sem še enkrat prebrala Tjašino zadnje sporočilo. »Mama, grem z Nejcem na morje. Ne skrbi, javim se, ko pridem.« To je bilo pred petimi leti. Od takrat ni bilo več nobenega glasu od nje. Vsak večer sedim v njeni sobi, med njenimi plišastimi medvedki in starimi dnevniki, in iščem kakšen namig, ki bi mi povedal, kam je šla, kaj se ji je zgodilo.

Jože, moj mož, je že zdavnaj obupal. »Mogoče noče, da jo najdeva. Mogoče je srečna tam, kjer je,« mi je rekel tistega večera, ko sem mu pokazala Tjašino fotografijo iz časopisa. Nekdo jo je menda videl v Mariboru. A policija je samo zamahnila z roko: »Gospa Novak, odrasla je. Če bi želela, bi se javila.«

A jaz sem vedela, da nekaj ni v redu. Tjaša ni bila taka. Vedno mi je pisala, tudi če sva se sprli. Spomnim se najinega zadnjega prepira. »Mama, ne razumeš me! Nejc ni takšen, kot misliš!« mi je zabrusila in zaloputnila vrata. Srce me je bolelo še dolgo potem.

Nejc. Fant iz sosednje vasi. Vedno tih in zamišljen. Njegova mama, gospa Kovač, mi je nekoč rekla: »Moj Nejc ima težko roko, ampak zlato srce.« A jaz sem videla modrico na Tjašini roki in vedela sem svoje.

Ko sta odšla tistega julijskega jutra, sem imela slab občutek. Klicala sem jo vsak dan. Prvi teden je še odgovarjala na sporočila – kratko, odmaknjeno. Potem pa tišina.

Policija me je imela za noro. »Gospa Novak, ni dokazov o kaznivem dejanju.« A jaz nisem mogla spati. Vsak večer sem hodila po vasi in spraševala ljudi. Nekateri so se mi izogibali, drugi so šepetali za mojim hrbtom: »Uboga ženska, ne zna spustiti.«

Nekega dne sem pred trgovino srečala Nejca. Bil je sam, lasje razmršeni, oči podplute. »Kje je Tjaša?« sem ga vprašala naravnost.

»Ne vem!« je zavpil in stekel stran. Takrat sem vedela – nekaj skriva.

Začela sem pisati dnevnik. Vsak dan sem zapisovala vse: koga sem srečala, kaj so mi rekli, kaj sem sanjala ponoči. Sanjala sem Tjašo – kako stoji na bregu Mure in me kliče: »Mama! Pomagaj mi!«

Moja sestra Marija mi je svetovala: »Pusti jo, če hoče biti sama.« A jaz nisem mogla. Vsak mesec sem hodila v Mursko Soboto na policijo in jim nosila nove indice: fotografije s Facebooka, anonimna sporočila, celo en uhan, ki sem ga našla na avtobusni postaji.

Ljudje so začeli govoriti, da sem nora. V cerkvi so me gledali postrani. Župnik mi je rekel: »Moli za njeno srečo.« A jaz nisem mogla moliti za nekaj, česar nisem razumela.

Jože se je zaprl vase. Vsak večer je pil pivo pred televizijo in gledal poročila. »Dovolj imam tega!« je nekega dne zakričal in razbil kozarec ob steno. »Tjaše ni več! Sprejmi to!«

A jaz nisem mogla sprejeti. Vsak dan sem hodila v gozdove okoli vasi in iskala kakršenkoli znak. Nekega dne sem našla staro zapestnico – Tjašino zapestnico! Srce mi je razbijalo kot noro. Tekla sem domov in klicala policijo.

Prišli so trije policisti iz Lendave. Preiskali so gozd, a niso našli ničesar drugega kot prazno pločevinko piva in nekaj cigaretnih ogorkov.

»To ni dokaz o kaznivem dejanju, gospa Novak,« so rekli in odšli.

Začela sem pisati pisma vsem možnim organizacijam – društvom pogrešanih oseb, novinarjem, celo predsedniku države. Večina jih ni odgovorila. Le ena novinarka iz Ljubljane me je poklicala.

»Povejte mi svojo zgodbo,« mi je rekla po telefonu.

Jokala sem v slušalko in ji povedala vse – o Tjaši, Nejcu, modricah, zadnjem sporočilu.

Članek je izšel v Nedeljskem dnevniku pod naslovom: »Kje je Tjaša Novak?« Ljudje so začeli govoriti še več – nekateri so me podprli, drugi so rekli, da iščem pozornost.

Nekega dne me je poklicala starejša gospa iz Ljutomera: »Videla sem vašo hčer na avtobusu za Ptuj! Bila je prestrašena.«

Spet sem šla na policijo – a spet zaman.

Moje življenje se je skrčilo na čakanje in iskanje. Jože me je zapustil leto po izginotju Tjaše. Rekel je: »Ne morem več živeti v preteklosti.«

Ostala sem sama v veliki hiši s preveč spomini.

Vsak rojstni dan prižgem svečo za Tjašo in ji napišem pismo: »Draga moja hči, če to bereš – vrni se domov ali mi vsaj sporoči, da si živa.«

Včasih ponoči slišim njen glas: »Mama… oprosti.« Zbudim se v solzah.

Pet let mineva od tistega dneva. Še vedno iščem odgovore. Še vedno upam.

Včasih se vprašam: ali bi morala prej ukrepati? Ali bi lahko preprečila njen odhod? Ali pa smo vsi samo žrtve svojih odločitev?

Kaj bi vi storili na mojem mestu? Bi znali spustiti ali bi iskali naprej – tudi če vas vsi imajo za norega?