Babica, ki je ljubila le svoj odsev

»Poglej jo, kako lepo sedi! Prava dama, kot njena babica!« Babica Marija je s ponosom gledala po kuhinji, kjer so se gostje drenjali okoli njene potice in domače klobase. Soseda Ivanka je prikimavala, stric Jože pa je že tretjič ponovil, kako je babičina juha najboljša v vasi. Vsi so se smejali, jaz pa sem sedela v kotu, tiho in neopažena, čeprav sem bila tista »dama«, o kateri je govorila.

V resnici me babica ni poznala. Vedno je govorila o meni, nikoli z menoj. »Naša Ana je odličnjakinja!« je razlagala sosedam, čeprav sem komajda povprečna dijakinja. »Igra klavir kot angel!« je zatrjevala, a klavirja nisem odprla že mesece. Vse, kar je povedala o meni, je bilo napol izmišljeno ali pa povsem napačno. A to ni bilo pomembno – važno je bilo, da se sliši lepo.

Spomnim se tistega večera, ko sem prvič začutila, da me babičina ljubezen duši. Bilo je na njenem rojstnem dnevu. Mama me je prosila, naj zaigram eno pesem na klavirju pred vsemi gosti. Roke so se mi tresle, srce mi je razbijalo. Ko sem končala, so vsi ploskali. Babica pa je vstala in rekla: »Vidite? To ima po meni! Jaz sem bila tudi najboljša v glasbeni šoli.« Vsi so se zasmejali, jaz pa sem želela izginiti.

Po tistem večeru sem začela opažati vzorce. Babica ni nikoli vprašala, kako sem. Nikoli ni vedela, katera knjiga mi je všeč ali kdo so moji prijatelji. Ko sem ji povedala, da sem žalostna zaradi neuspeha pri matematiki, me je prekinila: »Jaz sem imela same petke! Saj boš tudi ti.« Ko sem ji zaupala, da me skrbi za sprejem na fakulteto, je rekla: »Ti si pametna po meni. Nič ne skrbi.«

Vse v naši hiši se je vrtelo okoli babičinega ponosa. Njene slike iz mladosti so visele povsod – v dnevni sobi, kuhinji, celo na hodniku. Vsak obisk je bil priložnost za novo zgodbo o tem, kako je bila najboljša kuharica v tovarniški menzi ali kako so jo vsi občudovali na vaški veselici. Mama in oče sta ji prikimavala, a včasih sem ujela mamin pogled – tisti utrujeni vzdih, ko se je babica spet pohvalila s svojim »najboljšim« golažem.

Najbolj me je bolelo to, da so vsi igrali to igro. Nihče ni nikoli rekel: »Marija, dovolj je.« Nihče ni vprašal mene, kaj si mislim ali čutim. Bila sem le podaljšek babičinega sijaja – dokaz njene popolnosti.

Nekega dne sem zbrala pogum in babici rekla: »Babica, zakaj nikoli ne vprašaš mene? Zakaj vedno govoriš o sebi?« Pogledala me je presenečeno in užaljeno: »Jaz te imam najraje na svetu! Vse delam zate!«

A jaz sem vedela, da to ni resnica. Babica ni znala ljubiti nikogar drugega kot sebe. Njena ljubezen je bila kot ogledalo – ljubila me je le toliko, kolikor sem odsevala njeno popolnost.

Ko sem dopolnila osemnajst let in odšla študirat v Ljubljano, sem upala, da bom končno svobodna. A babičini klici niso ponehali. »Ana, povej vsem v domu študentov, da si iz naše družine! Naj vedo, kakšna dekleta vzgajamo!« Ko sem ji povedala za prvo slabo oceno na faksu, me je prekinila: »To ni mogoče! Saj si moja vnukinja!«

Vsakič ko sem prišla domov za vikend, me je pričakala z novimi zgodbami o sebi in sosedah. Nikoli ni vprašala po mojem fantu ali prijateljih. Ko sem ji povedala za svojo prvo zaljubljenost v Marka iz sosednje vasi, me je le ošinila z očmi: »Jaz sem imela veliko snubcev! Ampak noben ni bil dovolj dober zame.«

Mama se je trudila blažiti napetosti. »Veš, babica ni imela lahkega otroštva. Vedno se je morala boriti za svoje mesto pod soncem.« A meni to ni bilo dovolj. Želela sem si babice, ki bi me poslušala in sprejela takšno, kot sem – s svojimi napakami in strahovi.

Na dan babičine osemdesetletnice se nas je zbralo pol sorodstva. Spet so leteli komplimenti in pohvale. Ko so jo vprašali po meni, je rekla: »Ana bo zdravnica! Tako kot jaz bi bila rada pomagala ljudem.« Vsi so ploskali. Nihče ni vedel, da študiram slovenistiko in sanjam o pisanju knjig.

Tistega večera sem sedela na stopnicah pred hišo in jokala. Pridružil se mi je bratranec Luka. »Veš, Ana… Tudi jaz imam občutek, da babica ne ve nič o meni.« Pogledala sva se in prvič začutila olajšanje – nisem sama.

Zadnja leta babičinega življenja so bila polna bolezni in osamljenosti. Ko sem jo obiskovala v domu starejših občanov v Celju, sva sedeli v tišini. Poskušala sem ji pripovedovati o svojem življenju – o knjigah, ki jih pišem, o ljudeh, ki jih imam rada. Včasih me je poslušala le napol; večkrat pa se je pogovor spet obrnil k njej: »Veš, ko sem bila jaz mlada…«

Ko je umrla, so vsi govorili o tem, kako izjemna ženska je bila. Jaz pa sem jokala za tisto babico, ki bi jo lahko imela – če bi znala ljubiti še koga razen sebe.

Danes pogosto razmišljam: Koliko otrok in vnukov živi v senci takšnih babic ali dedkov? Koliko nas nikoli ne dobi priložnosti biti slišan? Morda pa bi morali večkrat vprašati: »Kdo si TI? Kaj čutiš TI?«

Ali ste tudi vi kdaj občutili to praznino za bleščečimi besedami svojih bližnjih? Je mogoče pretrgati ta krog ponosa in končno najti stik drug z drugim?