Med dvema ognjema: Resnica na poti čez Pohorje

»Ne moreš kar tako oditi, Miha!« je zavpila mama, ko sem s pohodniškim nahrbtnikom stal na pragu. Oče je molčal, le pogledal me je s tistim težkim, razočaranim pogledom, ki sem ga poznal že iz otroštva. »Če greš, ne pričakuj, da boš imel kam priti nazaj,« je še dodala in zaloputnila vrata za sabo.

Stal sem tam, v zgodnjem jutru, ko so se meglice še valile čez Dravsko dolino. V rokah sem stiskal zemljevid Pohorja in v srcu tisto težo, ki je ni mogel odgnati noben svež zrak. Vedel sem, da ne grem samo na pohod – bežal sem pred življenjem, ki mi ga je družina vsiljevala že od malega.

V naši hiši v Rušah je bilo vse vedno jasno: oče vodi mizarsko delavnico, jaz naj bi jo prevzel. Moja sestra Anja naj bi ostala doma in skrbela za mamo. Vse je bilo določeno, kot da smo figure na šahovnici, kjer nihče ne sme premakniti figure po svoje. A jaz nisem bil oče. Nisem bil niti dober mizar. V resnici sem hotel študirati biologijo, raziskovati gozdove in pisati o naravi. To sem povedal samo Ani, ko sva ponoči šepetala pod odejo. »Miha, če boš šel, boš sam. Veš to?« me je vprašala tistega večera pred mojim odhodom.

»Vem. Ampak če ostanem, bom še bolj sam.«

Tako sem se znašel na poti čez Pohorje – ne kot turist, ampak kot človek, ki išče odgovor na vprašanje: Kdo sem, če nisem to, kar drugi pričakujejo od mene?

Prvi dan hoje je bil težak. Vsak korak me je bolel – ne zaradi poti, ampak zaradi krivde. Spomnil sem se očetovih rok, polnih žuljev in vonja po žaganju. Spomnil sem se maminega joka ponoči, ko je mislila, da spim. In spomnil sem se sebe – otroka, ki si je želel le malo svobode.

Ko sem zvečer postavil šotor pri Črnem jezeru, sem iz nahrbtnika potegnil zvezek in si zapisal tri vprašanja – tista, ki jih je nekoč predlagal profesor Novak na gimnaziji:

Kaj bi naredil, če bi vedel, da ne moreš razočarati nikogar?
Kaj te najbolj boli?
Kaj si želiš povedati svoji družini?

Ob ognju sem dolgo strmel v plamene in si skušal odgovoriti. Prvo vprašanje mi je trgalo srce: Če ne bi bilo pričakovanj… Bi sploh še kdaj stopil v delavnico? Bi sploh še kdaj govoril z očetom? Ali bi preprosto izginil v gozdove?

Drugi dan me je ujela nevihta. Mokro listje mi je drselo pod nogami, veter mi je trgalo kapuco z glave. V zavetju pod smreko sem premišljeval o drugem vprašanju: Kaj me najbolj boli? Ni bila fizična bolečina – bila je praznina med mano in starši. Tista tišina pri večerji, ko ni bilo besed za moje sanje. Tisti občutek, da nikoli nisem dovolj dober.

Tretji dan sem srečal starega planinca Jožeta pri Ribniški koči. Sedel je na klopci in pil čaj iz termovke.

»Kam pa ti hodiš sam?« me je vprašal.

»Iščem odgovore.«

»Odgovori so vedno tam, kjer jih najmanj pričakuješ. Ampak najprej moraš vprašati prava vprašanja.«

Pogledal me je s tistimi modrimi očmi in dodal: »Veš, jaz sem bil tudi enkrat mlad in trmast. Oče mi ni dovolil študirat glasbe. Zdaj igram harmoniko samo še zase.«

Ko sem nadaljeval pot proti Rogli, so mi njegove besede odzvanjale v glavi. Koliko življenj je zamujenih zaradi strahu pred razočaranjem drugih?

Tretje vprašanje – kaj si želim povedati svoji družini – me je spremljalo do konca poti. Ko sem po petih dneh hoje sedel na klopci nad Lovrenškimi jezeri in gledal v daljavo proti domači dolini, sem si priznal: »Rad vas imam. Ampak ne morem živeti vašega življenja.«

Ko sem se vrnil domov, so bili vsi tiho. Mama me je objela brez besed. Oče je le pokimal in odšel v delavnico. Anja mi je stisnila roko pod mizo.

Tiste noči nisem mogel spati. Slišal sem očeta v delavnici dolgo v noč – žagal je les za novo mizo. Mama je tiho jokala v kuhinji. Jaz pa sem sedel ob oknu in gledal v temno Pohorje.

Naslednje jutro sem zbral pogum in rekel: »Oče… Ne bom prevzel delavnice.«

Dolgo me je gledal brez besed. Potem pa rekel: »Tudi jaz nisem hotel biti mizar. Ampak nisem imel izbire.«

V tistem trenutku sem prvič začutil sočutje do njega – do človeka, ki ni znal drugače kot zahtevati isto od mene.

Danes pišem to zgodbo kot študent biologije na Univerzi v Mariboru. Z očetom se še vedno kdaj sporečeva, a zdaj veva: vsak ima svojo pot.

Včasih se vprašam: Koliko nas živi življenja drugih? In ali imamo pogum stopiti na svojo pot – tudi če nas to stane vsega?