V trenutku, ko sem stal pred mamo in ji v solzah priznal, da sem izgubil službo, sem vedel, da bo to spremenilo vse. Moja zgodba je zgodba o tem, kako sem leta vlagal čas in energijo v ljudi, ki tega niso znali ceniti – še posebej v svojo družino. Ko sem končno spoznal, da moram postaviti sebe na prvo mesto, sem se moral odločiti, ali bom še naprej živel za druge ali pa bom začel živeti zase.
V tej zgodbi opisujem, kako sva z ženo Ano skozi leta pozabila na temeljne vrednote, ki naj bi držale zakon skupaj. Najina zgodba je polna tihih očitkov, neizgovorjenih besed in vsakdanjih bojev, ki so naju počasi oddaljili. Zgodba je iskren vpogled v bolečino, ki jo prinese zanemarjanje spoštovanja, iskrenosti in skupnega časa.
Že od prvega dne, ko sem vstopila v moževo družino, sem čutila, da z njegovo babico ne bova našli skupne poti. Kljub temu, da se z ostalimi sorodniki dobro razumem, so najini odnosi polni napetosti, nerazumevanja in tihih zamer. Ta zgodba je moj poskus razumevanja, zakaj je tako in ali sploh obstaja rešitev.
V tej zgodbi sem jaz, Mateja, ujeta med lastnimi željami po sprejetosti in moževimi nerealnimi pričakovanji glede popolnosti doma in hrane. Ena sama večerja razkrije globoke razpoke v najinem zakonu, kjer se borim z občutkom manjvrednosti in hrepenenjem po razumevanju. Zgodba odpira vprašanja o vlogi ženske v sodobni slovenski družini ter o tem, koliko kompromisov je preveč.
Osemnajst let sem vsako jutro stregla gospodu Francu v naši mali gostilni v Škofji Loki. Njegova odsotnost je razkrila skrivnost, ki mi je obrnila življenje na glavo in me prisilila, da sem se soočila z lastnimi ranami. Zdaj se sprašujem, ali smo sploh kdaj resnično poznali ljudi, ki jih srečujemo vsak dan.
