V tej zgodbi razkrivam, kako sem leta skrivala svojo bolečino za masko nasmeha in ustrežljivosti. Pripovedujem o trenutku, ko sem se zlomila pred lastno družino in prvič povedala resnico o svoji osamljenosti. To je pot, na kateri sem se naučila, da je ranljivost moč, ne sramota.
Nekega deževnega večera je moja sestra Ana potrkala na vrata, povsem zlomljena. V trenutku se mi je svet obrnil na glavo in vse, kar sem imela za samoumevno, je začelo razpadati. To je zgodba o tem, kako sem v najtežjih trenutkih iskala moč v molitvi in veri, da bi ohranila našo družino skupaj.
Nekega deževnega popoldneva sem na tržnici srečala staro sošolko, Katjo, ki je v rokah tiščala voziček in imela v očeh senco žalosti. Med pogovorom mi je zaupala, kako se je njen mož Matej začel oddaljevati od njiju, ko je postala mama, in kako je njegova želja po pobegu pred odgovornostjo raztrgala njuno družino. Njena zgodba me je pretresla in spodbudila k razmišljanju o tem, kaj pomeni biti starš v današnji Sloveniji.
V trenutku, ko sem stal pred mamo in ji v solzah priznal, da sem izgubil službo, sem vedel, da bo to spremenilo vse. Moja zgodba je zgodba o tem, kako sem leta vlagal čas in energijo v ljudi, ki tega niso znali ceniti – še posebej v svojo družino. Ko sem končno spoznal, da moram postaviti sebe na prvo mesto, sem se moral odločiti, ali bom še naprej živel za druge ali pa bom začel živeti zase.
