Nikoli si nisem mislila, da bo ena sama zdravnikova izjava spremenila vse, kar sem poznala. Ljubezen do hrane naju je z možem povezovala, dokler ni postala moje prekletstvo. To je zgodba o boju z odvisnostjo, družinskih razkolih in boleči poti do samospoštovanja.
V trenutku, ko sem izvedela za diagnozo raka, se mi je svet sesul. Med kemoterapijo sem se borila s strahom, bolečino in dvomi, a sem v veri in molitvi iskala moč, medtem ko so se odnosi v družini napenjali do skrajnosti. Moja zgodba je iskren pogled v notranji boj, upanje in vprašanje, ali lahko vera res zaceli vse rane.
V tej zgodbi opisujem, kako sem se spopadala z izčrpavajočo skrbjo za svojo ostarelo mamo, ki je zbolela za demenco. Moja vera in molitev sta mi dajali moč, a hkrati sem se borila z občutki krivde, izčrpanosti in osamljenosti. Ob tem sem se morala soočiti tudi z nerazumevanjem sestre in lastnimi dvomi o tem, ali sem dovolj dobra hči.
Na božični večer sem v ljublanski porodnišnici doživela najtežjo uro svojega življenja, ko se je moj sin rodil brez utripa srca. V trenutkih obupa in molka sem se spopadala z lastno krivdo, strahom in upanjem, dokler ni zdravniška ekipa storila nekaj, kar še danes težko verjamem. Ta izkušnja me je za vedno spremenila in odprla vprašanja o veri, družini in moči ljubezni.
Moje ime je Andrej in že mesece se borim z bolečino, ki jo povzroča bolezen moje žene, Marije. Najina hči, Tjaša, se je popolnoma odtujila in noče pomagati, čeprav njen brat Rok vsak dan prihaja domov. Ne razumem, zakaj je tako, in iščem odgovore ter nasvete, kako naj ravnam.
Moje ime je Katja in življenje se mi je obrnilo na glavo, ko sem v ambulanti Onkološkega inštituta slišala besedo ‚rak‘. Največja bolečina ni bila bolezen, temveč praznina, ki sta jo za seboj pustili mama in sestra, ko sem ju najbolj potrebovala. Skozi osamljenost in trpljenje sem odkrila moč, za katero nisem vedela, da jo imam.
