Hladilnik je vedno prazen, a denarnica še bolj – zgodba o sinu, ki noče odrasti

»Matej! Spet si pojedel vse jogurte!« sem zavpila iz kuhinje, ko sem odprla hladilnik in zagledala prazno polico. V tistem trenutku sem zaslišala škripanje vrat njegove sobe in težke korake po hodniku. »Saj sem ti rekel, da jih bom kupil,« je zamomljal in se izogibal mojemu pogledu. »Matej, star si dvaintrideset let! Ne moreš pričakovati, da bova midva z očetom skrbela zate do konca življenja!« sem izbruhnila, a sem že v naslednjem hipu začutila tisti znani občutek krivde. Kaj če ga preveč pritiskava? Kaj če ga s tem samo še bolj potiskava stran?

Moj mož Jože je sedel v dnevni sobi in nemočno gledal televizijo. Včasih je bil poln energije in upanja, zdaj pa je postal tih in zaskrbljen. Ko sem mu potožila o praznem hladilniku, je samo odkimal: »Pusti ga, Marjeta. Saj bo že našel svojo pot.« Ampak jaz nisem mogla več čakati. Vsak dan sem gledala, kako Matej sedi za računalnikom, dela kot programer za neko podjetje iz Ljubljane, a iz hiše skoraj ne stopi. Prijateljev nima več, punce ni imel že od faksa. Njegova edina družba so računalniške igre in hrana.

Včasih ponoči slišim, kako se plazi v kuhinjo in išče kaj sladkega. Zjutraj najdem prazne embalaže pod kavčem ali celo v kopalnici. Ko ga vprašam, zakaj tega ne pospravi, mi zabrusi: »Saj bom!« ali pa me sploh ne pogleda. Najhuje pa je, ko pride na obisk moja sestra Silva. Vedno ima kakšno pripombo: »A še vedno Matej živi pri vama? Pri nas bi ga že zdavnaj postavila pred vrata!« Takrat me zaboli pri srcu. Saj vem, da ima prav, ampak kako naj to storim? Saj je vendar moj otrok.

Pred nekaj meseci sem poskušala z bolj nežnim pristopom. Povabila sem ga na sprehod po Rožniku. »Matej, veš… midva z očetom nisva več najmlajša. Rada bi imela malo več miru. Mogoče bi ti koristilo, če bi si našel kakšno svoje stanovanje?« Pogledal me je s tistimi žalostnimi očmi: »Mami, veš da nimam nikogar. Kdo bi me sploh hotel? Pa še službo imam od doma… Zakaj bi se selil?«

Včasih se spomnim, kako je bil kot otrok poln energije. Igral je nogomet s sosedovimi fanti, hodil na tabore in sanjal o tem, da bo nekoč pilot. Potem pa je prišla srednja šola – prvi neuspehi, prve zavrnitve pri dekletih… Počasi se je zaprl vase. Ko je šel na faks v Ljubljano, sem upala, da bo tam našel prijatelje in ljubezen. A po diplomi se je vrnil domov in od takrat ni več odšel.

Jože je pred kratkim izgubil službo v tovarni in zdaj oba živiva od moje plače v trgovini ter Matejevega prispevka za stroške. A resnica je, da večino denarja porabimo za hrano – predvsem za Mateja. Včasih se mi zdi, da je hladilnik vedno prazen samo zato, ker Matej ponoči vse poje. Ko mu to omenim, postane še bolj zaprt vase.

Nekega dne sem zbrala pogum in mu rekla: »Matej, če ne boš začel skrbeti zase, bova midva z očetom morala prodati hišo in iti v manjše stanovanje.« Pogledal me je kot ranjena žival: »A me hočeš vreči ven?« Takrat sem zajokala – prvič pred njim po dolgih letih. »Ne želim te vreči ven… želim samo, da si srečen. Da imaš svoje življenje.«

Tisto noč nisem spala. Jože je tiho ležal poleg mene in gledal v strop. »Marjeta, mogoče sva ga preveč razvajala…« je šepnil. »Mogoče sva mu prevečkrat popustila.«

Naslednji teden sem Mateju predlagala obisk psihologa. Najprej je bil besen: »Nisem nor!« Potem pa sem mu razložila: »Tudi midva z očetom potrebujeva pomoč. Ne gre več tako naprej.« Po dolgih dneh molka je privolil.

Prvi obisk pri psihologinji Tanji je bil napet. Sedela sva v čakalnici in Matej je bil ves čas tiho. Ko so naju poklicali noter, sem začela govoriti jaz: »Ne vem več, kaj naj naredim…« Tanja me je ustavila: »Najprej naj Matej pove.« Po dolgem molku je tiho rekel: »Strah me je… Strah me je življenja zunaj te hiše.«

Tanja mu je dala nalogo – vsak dan naj naredi nekaj novega: gre v trgovino sam, pokliče starega prijatelja ali gre na sprehod brez mene. Prvi teden ni šlo najbolje. Drugi teden pa mi je rekel: »Mami, danes grem sam na pošto.« Skoraj sem zajokala od sreče.

A ni šlo vse gladko. Nekega večera sva se hudo sprla. Rekla sem mu: »Če ne boš začel skrbeti zase, boš ostal sam!« On pa mi je zabrusil: »Saj sem že zdaj sam! Nihče me ne mara!« Vrata so zaloputnila in dolgo v noč sem poslušala njegovo tiho ihtenje skozi steno.

Počasi so se začele kazati spremembe. Matej je začel hoditi na skupino za samopomoč mladih odraslih v stiski. Tam je spoznal Nino – dekle iz Domžal, ki ima podobne težave z anksioznostjo. Prvič po dolgih letih sem ga videla nasmejanega.

Nekega večera mi je rekel: »Mami… mogoče pa res lahko poskusim živeti sam.« Srce mi je zaigralo od sreče in strahu hkrati.

Danes pišem to zgodbo z upanjem v srcu. Matej išče svoje prvo stanovanje v Ljubljani skupaj z Nino. Ni še vse popolno – še vedno ima težave s prehrano in samozavestjo – a prvi koraki so narejeni.

Včasih se vprašam: ali smo starši res krivi za vse? Ali lahko sploh kdaj spustimo svoje otroke iz gnezda brez občutka krivde? Kaj bi vi naredili na mojem mestu?