Odpusti mi, babica, ker sem te pozabila

»Kje si bila, Tjaša?« je zazvenel babičin tresoč glas, ko sem končno odprla njena vrata. V nos me je udaril vonj postane juhe in starih časopisov. V roki sem držala vrečko iz trgovine, v njej nekaj jabolk, kruh in mleko – drobne stvari, ki jih je včasih kupovala ona zame, ko sem bila še otrok. Zdaj pa sem jaz tista, ki je pozabila nanjo.

»Babica, oprosti,« sem zašepetala, a besede so zvenele prazno. V meni je vrela krivda, ki je ni mogel ublažiti noben izgovor. Soseda Marija mi je pred pol ure pred Mercatorjem rekla: »Veš, tvoja babica že tri dni ni šla ven. Pravijo, da ni nič jedla.«

V trenutku me je preplavil sram. Kako sem lahko pozabila na žensko, ki me je naučila vezati vezalke, ki mi je brala pravljice o Kekcu in mi kuhala najboljšo govejo juho v vasi? Kako sem lahko dovolila, da jo je osamljenost pojedla?

Babica je sedela na stolu ob oknu, pogled ji je uhajal skozi zarošeno steklo na vrt, kjer so nekoč rasle njene vrtnice. Zdaj je tam le še nekaj suhih stebel in razmetane igrače mojih otrok, ki jih že dolgo ni obiskala.

»Nisem lačna, Tjaša. Saj veš, da ne jem veliko,« je rekla in se trudila skriti tresoč glas. A v kotičku njenih ustnic sem videla resnico.

»Babica, zakaj mi nisi poklicala?«

»Saj si vedno zaposlena. Delo, otroci, mož… Saj razumem.«

Njene besede so me zabolele bolj kot bi si priznala. Vedno sem si govorila, da bom šla k njej jutri. Jutri bom imela več časa. Jutri bom spekla potico in jo peljala na sprehod ob Savi. A jutri nikoli ni prišel.

Ko sem ji postregla z juho in kruhom, je jedla počasi, skoraj sramežljivo. Vsaka žlica je bila opomnik na mojo odsotnost. V kuhinji so visele stare slike – jaz v šolskem predpasniku, brat Blaž z razbito glavo, babica s širokim nasmehom. Kje smo zdaj vsi ti ljudje?

Telefon mi je zabrnel v žepu. Sporočilo od moža: »Kdaj prideš domov? Otroci te čakajo.«

Zazrla sem se v babico. Njene roke so bile tanke, koščene, prsti so se rahlo tresli. Spomnila sem se, kako je včasih z njimi pletla volnene nogavice za vse vnuke. Zdaj pa so bile prazne.

»Tjaša, ne skrbi zame. Saj bom v redu. Samo… včasih pogrešam pogovor. Tvoj glas.«

Solze so mi zalile oči. Kolikokrat sem jo odrinila na stran zaradi službe v Ljubljani, zaradi otrokovega treninga nogometa, zaradi Blaževega prepira z očetom? Družina se je razkrojila na posamezne otoke, vsak s svojimi težavami in zamolčanimi zamerami.

»Babica, obljubim, da bom prišla večkrat,« sem rekla in vedela, da so to besede, ki jih je že prevečkrat slišala.

Ko sem odhajala domov, sem srečala teto Anico na dvorišču. »Tjaša, veš, da babica ni več tako pri močeh. Ne moreš pričakovati, da bo sama zase skrbela. Mi vsi bi morali večkrat priti.«

»Vem, teta. Ampak… vsak ima svoje skrbi.«

»Skrbi imamo vsi. Ampak ona je naša mama. Tvoja babica. Če ne bomo mi poskrbeli zanjo, kdo bo? Socialna delavka iz občine?«

Nisem imela odgovora. V avtu sem sedela še dolgo po tem, ko sem prišla domov. Otroci so se prepirali zaradi televizije, mož je bil slabe volje, ker sem zamudila večerjo. Nihče ni vprašal, kako je babica.

Tiste noči nisem mogla spati. V mislih sem se vračala v otroštvo – poletja na babičinem vrtu, vonj po sveže pečenem kruhu, njene zgodbe o vojni in lakoti. Koliko je žrtvovala za nas? In zdaj jo puščamo samo v mrzli hiši na robu vasi.

Naslednji dan sem poklicala brata Blaža. »Blaž, morava nekaj narediti. Babica ne more več sama.«

»Saj sem ti rekel že lani! Ampak ti si vedno imela bolj pomembne stvari.«

»Ne začni spet! Vsi smo krivi.«

»Jaz imam službo v Mariboru, ti si v Ljubljani. Anica ima svoje otroke. Nihče nima časa.«

»Ampak babica ne more čakati!«

Po dolgem prepiru sva se dogovorila, da se dobimo vsi pri babici v nedeljo. Prvič po dolgih letih smo sedeli za isto mizo – jaz, Blaž, teta Anica in babica. Pogovor je bil sprva okoren, vsak je gledal v svoj krožnik. Potem pa je babica tiho rekla: »Včasih si želim samo, da bi bili spet skupaj. Kot nekoč.«

Solze so ji spolzele po licih. Teta Anica jo je objela. Blaž je pogledal stran. Jaz pa sem prvič po dolgem času začutila toplino družine.

Dogovorili smo se, da bomo izmenično skrbeli zanjo – enkrat jaz, drugič Blaž, teta Anica bo prinesla kosilo. Ni bilo idealno, a bilo je nekaj.

A krivda ni izginila. Vsakič, ko sem odhajala od babice, sem se spraševala: ali delam dovolj? Ali jo bom spet pozabila? Ali bo spet lačna in sama?

Nekega večera me je poklicala: »Tjaša, hvala ti za vse. Samo to sem ti hotela povedati.«

Takrat sem dojela: ni pomembno, koliko stvari prinesem iz trgovine ali koliko ur preživim z njo. Pomembno je, da sem tam. Da poslušam. Da ji dam občutek, da ni sama.

Včasih se vprašam: Koliko nas še živi v iluziji, da imamo čas? Koliko babic in dedkov čaka na klic ali obisk, medtem ko mi hitimo mimo njih? Morda je čas, da se ustavimo in pogledamo okoli sebe – preden bo prepozno.