Ko je ljubezen razdeljena: Mož, njegova hči in najin sin

»Spet greš k Nini?« sem vprašala, ko je Andrej že stal pri vratih, z avtomobilskimi ključi v roki. Glas mi je zvenel bolj obupano, kot sem si želela. Naš sin, Luka, je sedel na tleh in sestavljal kocke, a je ob mojem tonu dvignil pogled. Andrej je zavzdihnil, kot da sem mu spet naložila breme, ki ga ne more več nositi.

»Maja, veš, da Nina zdaj res potrebuje očeta. Po vsem, kar je prestala z Mojco… Saj bo, obljubim, ko bo Luka malo večji, bom več z vama,« je rekel in že stopil skozi vrata. Vrata so se zaprla, za njimi pa je ostala tišina, ki je rezala globlje kot katerikoli prepir.

Včasih se sprašujem, ali sem sploh še del njegovega življenja. Ko sem spoznala Andreja, je bil že ločen, a vedno je govoril, da je z Mojco vse urejeno, da ima z Nino lep odnos. Nikoli si nisem predstavljala, da bom jaz tista, ki bo čakala, da se mož vrne iz »drugega življenja«. Ko sem zanosila, je bil Andrej tisti, ki me je prepričal, da je zdaj pravi čas za otroka. »Luka bo imel sestro, Nina bo vesela,« je govoril. A zdaj, ko je Luka star štiri leta, ga Andrej komaj pogleda.

Vsak vikend, vsako popoldne, ko ni v službi, je pri Nini. Pelje jo na konjeniški klub v Lipico, na sladoled v Portorož, na izlete v hribe. Včasih mi pošlje kakšno sliko, na kateri se Nina smeji, on pa jo objema. Luka in jaz pa sediva doma, gledava risanke ali hodiva na sprehod po Tivoliju. Ko ga vprašam, zakaj ne vzame tudi Luke, pravi, da je še premajhen, da Nina zdaj res potrebuje očeta, ker je v puberteti in ker jo je mama pustila samevati.

»Ampak Luka je tvoj sin,« sem mu nekoč rekla, ko sva se sprla v kuhinji. »Tudi on te potrebuje. Saj vidiš, kako te pogreša.«

Andrej je pogledal stran. »Ne razumeš, Maja. Nina je zdaj v občutljivem obdobju. Luka ima tebe, ima varnost, ima dom. Nina nima ničesar od tega.«

»In kaj imam jaz?« sem ga vprašala, a odgovora nisem dobila.

Moja mama pravi, naj bom potrpežljiva. »Moški ne znajo drugače,« pravi, »saj bo minilo.« Ampak jaz ne morem več čakati. Vsak večer, ko Luka zaspi, sedim na kavču in gledam v prazno. Včasih se vprašam, ali bi bilo bolje, če bi bila sama. Če bi Andrej ostal le Ninin oče, jaz pa bi si našla nekoga, ki bi bil resnično z mano in z Lukom.

Pred nekaj dnevi je Luka vprašal: »Mami, zakaj ati ne pride z nama na igrišče?«

Zamolčala sem solze in mu rekla, da ima ati veliko dela. A Luka ni neumen. V vrtcu vidi, kako drugi očetje pridejo po otroke, jih dvignejo v naročje, se z njimi igrajo. On pa ima očeta le na slikah, ki jih Andrej pošilja iz izletov z Nino.

Včasih se mi zdi, da sem ljubosumna na lastno pastorko. Da jo krivim za nekaj, kar ni njena krivda. Nina je prijazna punca, včasih pride k nam na kosilo, a vedno je med njima neka vez, ki je jaz ne morem preseči. Ko se pogovarjata, se smejita šalam, ki jih ne razumem. Ko jo objame, je to drugačen objem kot tisti, ki ga nameni meni ali Luki.

Nekega večera sem Andreju rekla: »Ne morem več tako. Luka te potrebuje. Jaz te potrebujem. Če ne boš začel deliti svojega časa, bom morala razmisliti o najini prihodnosti.«

Pogledal me je, kot da sem mu izpulila srce. »Maja, ne moreš me siliti, da izberem med otrokoma. Saj veš, da ju imam oba rad.«

»Ampak ne enako,« sem rekla tiho.

Tisto noč nisem spala. Slišala sem, kako je Andrej hodil po stanovanju, kako je šel v Lukovo sobo in ga pokril. Zjutraj je bil tiho, skoraj prestrašen. Luka ga je objel, a Andrej je bil z mislimi drugje.

V službi sem bila kot senca. Moja sodelavka Petra me je vprašala, kaj je narobe, in ko sem ji povedala, je rekla: »Maja, to ni pošteno do tebe. Tudi ti imaš pravico do partnerja, Luka pa do očeta.«

Začela sem razmišljati o tem, kar mi je rekla. Zakaj bi morala jaz vedno čakati? Zakaj bi moral Luka odraščati brez očeta, čeprav živi pod isto streho?

Nekega dne sem zbrala pogum in Andreju predlagala, da gremo vsi skupaj na izlet – tudi Nina. »Mogoče bi lahko bili vsi skupaj družina,« sem rekla.

Andrej je bil presenečen, a je privolil. Tisti dan smo šli na Bled. Nina je bila sprva zadržana, Luka je bil navdušen. Med vožnjo je bilo napeto, a ko smo prišli do jezera, so se napetosti počasi topile. Luka je vlekel Nino za roko, ona ga je učila metati kamenčke v vodo. Andrej me je pogledal in prvič po dolgem času sem v njegovih očeh videla nekaj topline.

A ko smo se vrnili domov, se je vse vrnilo na staro. Andrej je spet večino časa preživel z Nino, Luka in jaz pa sva ostajala sama. Vsak dan bolj sem čutila, da izgubljam sebe, da izgubljam družino, ki sem si jo želela.

Zadnjič sem sedela na balkonu in gledala Ljubljano pod sabo. Vprašala sem se: ali je res mogoče ljubiti dva otroka enako? Ali ima Luka pravico do očeta v enaki meri kot Nina? In ali imam jaz pravico zahtevati več, kot mi je Andrej pripravljen dati?

Kaj bi vi storili na mojem mestu? Bi čakali ali bi šli naprej? Je prav, da zahtevam več zase in za svojega sina?