Ko ljubezen ni več dovolj: Zgodba Marte in Jakoba

»Zakaj se sploh še trudiva?« sem skoraj zašepetala, ko sem v kuhinji s tresočimi rokami držala skodelico kave. Jakob je stal ob oknu, gledal v dež, ki je neusmiljeno tolkel po steklu, in ni odgovoril. V tistem trenutku sem vedela, da sva oba utrujena. Ne od dela, ne od otrok, ampak od tišine, ki je med nama rasla kot plevel.

Včasih sva bila midva tista par, ki so mu vsi zavidali. Prijatelji so rekli: »Marta in Jakob, vidva sta za skupaj.« Skupaj sva šla na Rožnik, skupaj na morje v Izolo, skupaj sva gradila najin dom v Šiški. Ko sem zanosila z Laro, sva bila presrečna. Spomnim se tistega večera, ko sem mu povedala: »Jakob, noseča sem!« Objela sva se in jokala od sreče. Takrat sem verjela, da bo najina ljubezen dovolj za vse.

A življenje ni pravljica. Po rojstvu Lare so se začele spremembe. Jakob je bil vedno bolj v službi – »Moram dokončati projekt, šef pritiska,« je govoril. Jaz sem bila doma z dojenčico, utrujena, neprespana, s podočnjaki do tal. Moja mama je prihajala pomagat, a pogosto mi je očitala: »Marta, moraš biti bolj organizirana! Vse ženske to zmorejo!«

Nekega večera sem sedela na kavču in gledala Jakoba, ki je tipkal po službenem računalniku. »A lahko za trenutek odložiš to? Potrebujem te,« sem rekla tiho. Ni me niti pogledal: »Marta, res nimam časa zdaj.«

Tako so minevali dnevi. Lara je rasla, jaz sem se vrnila v službo v knjižnico na Viču. Vse je bilo na videz urejeno – otrok v vrtcu, služba, popoldnevi na igrišču. A v meni je rasla praznina. Pogrešala sem Jakoba, pogrešala sem najine pogovore ob večerih, smeh v postelji pred spanjem.

Nekega petka sem ga vprašala: »Se še spomniš najine prve obletnice? Ko si mi napisal tisto pesem?« Pogledal me je kot tujko: »Marta, to je bilo davno. Zdaj nimava časa za take stvari.«

Začela sem dvomiti vase. Sem jaz kriva? Sem postala dolgočasna? Sem preveč zahtevna? V službi so me sodelavke spraševale: »Kako ti uspe vse uskladiti?« Nisem jim povedala resnice – da komaj diham.

Nekega večera sem šla po Laro v vrtec in srečala Tino, staro prijateljico iz faksa. Bila je nasmejana, polna energije. Povabila me je na kavo. Ko sva sedeli v kavarni na Trubarjevi, me je vprašala: »Si srečna?« Nisem znala odgovoriti. Solze so mi polzele po licih.

»Marta, nisi sama. Vem, kako je to. Tudi midva z Markom sva imela krizo. Ampak sva šla na terapijo. Pomaga.«

Tisto noč nisem spala. Jakob je spal ob meni kot kamen. Gledala sem strop in razmišljala: ali sploh še obstajava kot par?

Naslednji dan sem mu rekla: »Jakob, midva potrebujeva pomoč.«

Zavzdihnil je: »Marta, ne dramatiziraj. Vsi imajo težave.«

»Ampak midva ne govoriva več! Ne dotikava se več! Ne smejiva se več!«

Prvič po dolgem času me je pogledal naravnost v oči: »Ne vem več, če sploh še znam.«

Tisti trenutek se mi je zlomilo srce.

Začela sva hoditi na terapijo k psihologinji Nini na Poljansko cesto. Prvič sva sedela vsak na svojem koncu kavča in molčala. Nina je vprašala: »Kaj si želite drug od drugega?«

Jaz sem rekla: »Da bi me spet opazil.«

Jakob je rekel: »Da bi imel mir.«

Po terapiji sva šla vsak svojo pot domov. V meni se je nabiral bes – kako si lahko želi mir pred mano?

Doma me je čakala Lara s sliko družine: »Mami, poglej! To smo mi!« Nasmehnila sem se ji in jo objela tako močno, da me je vprašala: »Mami, boli?«

V naslednjih tednih sva z Jakobom hodila na terapije, a napredek je bil počasen. Včasih sva se sprla že zaradi tega, kdo bo peljal Laro na balet ali kdo bo kupil mleko.

Nekega večera sem ga našla v dnevni sobi s kovčkom.

»Kam greš?«

»Potrebujem čas zase. Odpeljem se k sestri v Kranj.«

Lara je stala na hodniku in tiho jokala.

Takrat sem prvič pomislila na ločitev.

Dnevi so minevali v megli. V službi sem bila kot robot – izposoja knjig, vračilo knjig, nasmeh bralcem. Doma pa prazna stanovanja in tišina.

Po dveh tednih se je Jakob vrnil.

»Marta… oprosti. Ne znam več biti tvoj mož.«

Sedela sva za mizo kot dva tujca.

»Kaj pa Lara? Kaj ji bova rekla?«

»Resnica boli manj kot laž.«

Tiste noči nisem spala. Lara je prišla k meni v posteljo in me objela: »Mami, bo vse v redu?«

Solze so mi tekle po licih.

Danes pišem to zgodbo iz najinega praznega stanovanja v Šiški. Jakob živi pri sestri v Kranju. Lara hodi k njemu vsak drugi vikend.

Včasih se vprašam – ali bi lahko naredila kaj drugače? Ali res ljubezen ni dovolj?

Kaj pa vi mislite – kdaj ljubezen ne zadošča več? Je vredno vztrajati ali si priznati poraz?