Če jutri ne bo denarja, greva narazen – zgodba Sare

»Sara, če jutri ne boš dobila službe ali vsaj kakšnega denarja, greva narazen. Ne morem več!« Matejev glas je tresel stene najinega majhnega stanovanja v Šiški. Stala sem ob oknu in gledala, kako dež polzi po steklu, kot bi hotela zbrisati vse moje skrbi. Srce mi je razbijalo, roke so se mi tresle. »Matej, prosim… Saj veš, da iščem. Vsak dan pošiljam prošnje, hodim na razgovore…« sem zašepetala, a on je že odhajal v spalnico, zaloputnil vrata in pustil za sabo tišino, ki je bolela bolj kot katerakoli beseda.

Včasih sva se smejala ob kavi v Tivoliju in sanjala o skupni prihodnosti. Zdaj pa so bile najine sanje zadušene pod težo položnic in praznega hladilnika. Moja mama me je klicala vsak drugi dan: »Sara, a si kaj jedla? Pridi domov, midva s tvojim očetom bova pomagala.« A nisem hotela biti spet tista hči, ki se vrača domov s sklonjeno glavo. Hotela sem dokazati sebi in Mateju, da zmorem.

Ko sem izgubila službo v tekstilni tovarni v Domžalah, sem mislila, da bo to le začasno. A meseci so minevali, oglasi za delo so bili vedno bolj redki ali pa so iskali mlajše, bolj izkušene ali pa kar oba hkrati. Včasih sem sedela na postelji in gledala Mateja, kako v tišini lista po oglasih za stanovanja – cene so bile nore, najemnine so rasle hitreje kot najine skrbi.

»Sara, a sploh veš, kako je meni? Vsak dan garam v skladišču, komaj kaj prinesem domov. Ti pa…« je nekega večera začel in utihnil. Pogledala sem ga v oči: »Ti pa misliš, da mi je lahko? Da ne bi raje delala? Da ne bi raje šla vsak dan v službo kot pa sedela doma in poslušala tvoje očitke?«

Nekega dne sem šla na razgovor za prodajalko v trgovini z oblačili v BTC-ju. V čakalnici nas je bilo deset – vse mlajše, lepše urejene punce. Ko sem prišla na vrsto, me je direktorica pogledala od nog do glave in rekla: »Imate izkušnje s prodajo?« Pokimala sem. »Ampak veste, iščemo nekoga z energijo… S svežino.«

Domov sem se vrnila z občutkom poraza. Matej me je pričakal s tišino. Sedla sem na kavč in si želela izginiti. V tistem trenutku me je poklicala mama: »Sara, a si dobila službo?« Glas mi je zadrhtel: »Ne še.« Slišala sem vzdih na drugi strani: »Pridi domov. Vsaj za kosilo.«

Tisto noč nisem spala. Razmišljala sem o vseh letih, ko sva z Matejem gradila najin odnos – o izletih na Bled, o prvem poljubu na Ljubljanskem gradu, o obljubah pod zvezdami. In zdaj? Zdaj sva bila vsak na svojem otoku skrbi.

Naslednje jutro sem šla do tržnice po nekaj krompirja in jabolk. Stara gospa pri stojnici me je vprašala: »A ste vi Sara iz Domžal? Vaša mama vedno tako lepo govori o vas.« Prikimala sem in se nasmehnila skozi solze.

Ko sem prišla domov, je Matej sedel za mizo s skodelico kave. »Sara… oprosti za včeraj. Ampak res ne vem več, kako naprej. Vse pada name.« Usedla sem se nasproti njega: »Tudi jaz ne vem več. Ampak če bova skupaj…« Prekinil me je: »Ne vem, če še sploh sva skupaj.«

Tisti trenutek se mi je zdelo, da se je čas ustavil. Vse najine skupne slike na polici so postale le spomini na nekaj, kar mogoče nikoli ni bilo dovolj močno.

Zvečer sem poklicala mamo: »Mami… Lahko pridem domov?« Njena tišina je povedala vse – razumela je brez besed.

Ko sem pakirala kovček, je Matej stal v hodniku: »Sara… mogoče bo bolje tako.« Pogledala sem ga: »Mogoče.«

Na vlaku proti Domžalam sem gledala skozi okno in razmišljala o tem, kako hitro se lahko življenje spremeni. Kako hitro lahko ljubezen postane breme in dostojanstvo edina stvar, ki ti ostane.

Ko sem stopila skozi domača vrata, me je mama objela tako močno, kot da bi me želela sestaviti iz vseh razbitih koščkov.

Zdaj sedim v svoji otroški sobi in pišem to zgodbo. Sprašujem se: Je res denar pomembnejši od ljubezni? Ali pa smo ljudje preprosto preveč utrujeni od boja za preživetje?

Kaj bi vi naredili na mojem mestu?