Ko sem pri šestdesetih letih potrkala na vrata svoje preteklosti

»Kaj sploh iščeš, Maja?« sem si šepetala, ko sem z ledenimi prsti držala kljuko na vratih stare hiše v Šentjurju. Srce mi je razbijalo kot v gimnazijskih časih, ko sem prvič zagledala Borisa na šolskem plesu. Takrat sem verjela, da bo najina ljubezen večna. A življenje je imelo druge načrte. Zdaj, po štiridesetih letih, ko so otroci odrasli, mož Tone pa je večinoma tiho sedel pred televizijo, sem začutila praznino, ki je ni mogla zapolniti niti najboljša marmelada iz domačih sliv.

»Mami, kam pa greš?« je vprašala hči Petra, ko sem ji omenila izlet v Šentjur. »Saj nisi bila tam že odkar je umrla babica.«

»Samo malo grem pogledat stare kraje,« sem zamomljala in se izognila njenemu pogledu. Kako naj ji povem, da grem iskat nekaj, kar sem zakopala globoko vase? Da grem iskat Borisa – svojo prvo ljubezen?

Ko sem stala pred njegovimi vrati, sem se spomnila vseh tistih poletij, ko sva skupaj nabirala bezeg in sanjala o življenju v Ljubljani. Spomnila sem se tudi tistega dne, ko mi je rekel: »Maja, ne morem več. Oče hoče, da ostanem na kmetiji.« Takrat sem odšla v mesto in si obljubila, da ga bom pozabila.

Vrata so se odprla. Pred mano je stala ženska mojih let, z istimi sivimi lasmi in modrimi očmi. Za trenutek sem pomislila, da gledam v ogledalo.

»Lahko pomagam?« je vprašala prijazno.

»Iščem Borisa… Borisa Kovača. Je doma?«

Ženska me je pogledala od glave do pet. »Jaz sem Marjeta, njegova žena. Boris je na polju. Lahko počakate noter.«

Vstopila sem v hišo, ki je dišala po kruhu in jabolkih. Na steni so visele slike družine – Boris z dvema odraslima otrokoma in Marjeto. Vse je bilo tako domače in tuje hkrati.

»Oprostite, če sem vsiljiva,« sem začela nerodno. »Spoznala sva se v gimnaziji… Dolgo nazaj.«

Marjeta se je nasmehnila. »Vem, kdo ste. Boris mi je večkrat omenil Majo iz Ljubljane.«

V tistem trenutku so se vrata odprla in vstopil je Boris. Bil je starejši, a njegov pogled je bil še vedno topel in radoveden.

»Maja? Si to res ti?«

Za hip sva obstala v tišini. Potem me je objel – tako naravno, kot bi se videla včeraj.

»Zakaj si prišla?«

»Nisem vedela, dokler nisem stala pred tvojimi vrati,« sem priznala. »Nekaj me je gnalo… Morda želja po odgovoru na vprašanje: Kaj bi bilo, če…?«

Marjeta nama je prinesla čaj in se usedla zraven. »Včasih si želimo vedeti preteklost bolj kot sedanjost, kajne?«

Boris me je pogledal: »Veš, Maja… Dolgo sem te pogrešal. A potem sem spoznal Marjeto in si ustvaril družino.«

Začutila sem bolečino v prsih – ne zaradi ljubosumja, ampak zaradi vseh neizrečenih besed med nama.

»Tudi jaz sem si ustvarila družino. Ampak… vedno si bil nekje v meni.«

Marjeta je tiho rekla: »Včasih mislim, da vsi nosimo sence svojih prvih ljubezni.«

Pogovor je stekel o otrocih, delu na kmetiji, o tem, kako se svet spreminja. Boris mi je pokazal staro harmoniko – tisto, na katero mi je igral pod oknom.

»Še znaš igrati?« sem ga izzvala.

Zaigral je melodijo najine mladosti in za trenutek sem se počutila spet mlado.

Ko sem se poslovila, me je Marjeta pospremila do vrat.

»Veste, Maja… Ko sem prvič slišala za vas, me je bilo strah. Ampak zdaj vem: Boris vas ima rad kot spomin. Jaz pa ga imam rada tukaj in zdaj.«

Objeli sva se – dve ženski z isto zgodbo in različnim koncem.

Na poti domov sem premišljevala o tem srečanju. Je prav, da iščemo odgovore v preteklosti? Ali pa bi morali sprejeti sedanjost in pustiti spomine tam, kjer so?

Morda ni pomembno, kaj bi bilo – pomembno je to, kar imamo zdaj. Pa vendar… ali si ne zaslužimo vsi vsaj enega pogovora z duhom svoje mladosti?