Vsak dan kuham za Marka: Kdaj je dovolj?

»Spet si pozabila na solato, Suzana!« Markov glas je rezal skozi tišino kuhinje, kjer sem že četrtič ta teden stala ob štedilniku. Ura je bila komaj šest zjutraj, a jaz sem bila že pokonci, z razmršenimi lasmi in težkimi vekami. Včeraj sem zaspala šele okoli polnoči, ko sem končno pospravila kuhinjo in pripravila seznam za današnje nakupe. Včasih se mi zdi, da sem v tem stanovanju le še senca same sebe.

Marko je vedno bil zahteven. Ko sva se spoznala na tisti zabavi pri Ani v Šiški, me je očaral s svojo samozavestjo in prefinjenim okusom za vino. Takrat sem mislila, da je njegova izbirčnost nekaj posebnega, nekaj, kar ga loči od drugih moških. Zdaj pa je to postala moja nočna mora.

»Suzana, a boš danes končno naredila tisto govejo juho, kot jo znaš samo ti?« me vpraša, ko se oblači za službo. »In ne pozabi – brez knedlov, prosim.«

»Seveda, Marko,« zamrmram in si želim, da bi lahko rekla ne. Ampak ne morem. Ne vem več, kdaj sem nazadnje naredila nekaj samo zase. Moja mama mi je vedno govorila: »Suzana, ženska mora držati družino skupaj.« Ampak kdo drži mene skupaj?

Ko Marko odide, se sesedem na stol in gledam skozi okno. Soseda Marija že hiti na avtobus. Spomnim se, kako mi je pred kratkim rekla: »Ti si pa res pridna žena!« Pridna… Včasih bi bila ponosna na to besedo. Zdaj me duši.

V službi v računovodstvu sem vedno natančna in zanesljiva. Kolegica Petra me vpraša: »Kako ti uspe vse to? Doma kuhaš kot restavracija, pa še službo imaš!« Nasmehnem se in zamolčim resnico – da mi ne uspeva več. Da sem utrujena do kosti.

Ko pridem domov, me pričaka kup perila in sporočilo od Marka: »Ne pozabi na svež kruh!« V trgovini srečam sosedo Tanjo. »Suzana, a greš kdaj ven? Na kavo?« me vpraša. Samo odkimam. Kdaj naj bi šla? Medtem ko drugi gledajo serije ali hodijo na sprehode po Rožniku, jaz lupim krompir.

Zvečer Marko prinese domov prijatelja Borisa. »Suzana, pripravi kaj za pod zob! Saj veš, Boris ima rad tvoje pogače.« V meni zavre. »Marko, danes sem res utrujena…«

»Saj bo hitro! Saj znaš!« me prekine in že sedi za mizo.

V kuhinji mi po licu spolzi solza. Ne zaradi pogače – zaradi vsega. Zaradi let, ki so šla mimo mene, medtem ko sem skrbela za druge. Zaradi tega občutka praznine.

Ko končno sedem k mizi, Marko in Boris že razpravljata o politiki. Nihče me ne vpraša, kako sem. Nihče ne opazi mojih rdečih oči.

Tiste noči ne morem spati. V glavi mi odzvanja mamina beseda: »Pridna.« In vprašanje: ali je to res vse? Ali je to življenje?

Naslednje jutro Marku postrežem zajtrk in rečem: »Danes grem po službi na kavo s Tanjo.«

Presenečeno me pogleda: »A ni treba kuhati?«

»Ne danes.«

V njegovih očeh vidim nejevoljo, a prvič v letih ne popustim. Ko sedim s Tanjo v kavarni na Trubarjevi in gledam ljudi mimo sebe, začutim nekaj novega – svobodo.

»Veš, Suzana,« reče Tanja, »včasih moraš najprej poskrbeti zase.«

Ko se vrnem domov, Marko molči. Večerja ni pripravljena. Usedem se k njemu in rečem: »Marko, ne morem več tako naprej. Potrebujem pomoč. Potrebujem čas zase.«

Najprej mislim, da bo vstal in odšel. A ostane tiho. Prvič v življenju začutim upanje.

Mogoče ni prepozno zase. Mogoče lahko še najdem tisto Suzano iz mladosti.

Se tudi vi kdaj vprašate: kdaj je dovolj? Kje ste vi v svoji zgodbi?