Med sanjami in pričakovanji: Zgodba o Leni in elektroniki

»Lena, a res misliš, da boš s tem televizorjem kaj bolj srečna?« je zvenel očetov glas iz kuhinje, še preden sem sploh uspela odpreti škatlo. Stala sem sredi dnevne sobe, v rokah držala novo tablico in televizor, ki sem ju kupila po letih varčevanja. Srce mi je razbijalo – ne od sreče, ampak od strahu pred tem, kar bo sledilo.

Mama je z roko obrisala mizo in z vzdihom rekla: »Včasih si bila bolj skromna. Zdaj pa samo še na telefone in računalnike misliš.«

Zazrla sem se v njiju, v očeta in mamo, ki sta celo življenje garala v tovarni v Stražišču. V njunih očeh sem bila še vedno tista mala Lena, ki je nosila rabljene čevlje in si želela samo toplega objema. A zdaj sem bila odrasla ženska, s svojo službo v knjižnici in svojimi sanjami.

»Ampak to sem si kupila sama. Leta sem varčevala, odpovedovala si kavicam s prijateljicami, izletom na morje…« sem poskušala razložiti, a me je oče prekinil:

»Saj ni poanta v tem, Lena. Saj veš, da danes ljudje preveč zapravljajo za neumnosti. Elektronika ni življenje.«

V meni je vrelo. Hotela sem kričati, da je to moj denar, moje življenje! A besede so ostale nekje v grlu. Spomnila sem se vseh tistih večerov, ko sem po službi sedela sama v svoji sobi in sanjala o tem, kako bom nekoč imela svoj kotiček – s knjigami, dobro glasbo in tehnologijo, ki mi bo olajšala vsakdan.

Tisti večer sem se zaprla v sobo in sedla na posteljo. Tablica je ležala poleg mene, še vedno zavita v folijo. Pogledala sem skozi okno; zunaj so se luči Kranja počasi prižigale. Spomnila sem se otroštva – kako smo s sosedi igrali med dvema ognjema na parkirišču pred blokom. Takrat ni bilo pomembno, kdo ima kaj. Danes pa…

Telefon je zapiskal – sporočilo od prijateljice Tine: »A prideš na pijačo?«

Nisem odgovorila. Nisem imela moči. Po glavi so mi rojile mamine besede: »Včasih si bila bolj skromna.« Kaj pa če imajo prav? Sem res postala razvajena? Ali pa samo drugačna?

Naslednji dan v službi nisem mogla zbrati misli. Med izposojo knjig sem opazovala ljudi – starejšo gospo, ki je vsak teden vračala romane; študenta, ki je iskal učbenike za izpite; mamico z otrokom, ki je navdušeno listal slikanico o Luni. Vsi so imeli svoje skrbi, svoje sanje.

Ko sem prišla domov, me je čakal brat Miha. Sedel je za mizo in brskal po svojem telefonu.

»A si že pokazala starima svoj novi televizor?« se je zasmejal.

»Ja… Ni bila ravno navdušena.«

Miha je skomignil z rameni: »Stara sta. Ne razumeta tega. Ampak veš kaj? Tudi jaz si želim PlayStationa. Pa si ga ne upam kupit.«

Presenetilo me je njegovo priznanje. »Zakaj pa ne? Saj imaš svoj denar.«

»Ja, ampak… Saj veš, kako je pri nas doma. Vse kar ni nujno, je zapravljanje.«

Sedela sva v tišini. Prvič sem začutila, da nisem sama v tem občutku ujetosti med lastnimi željami in družinskimi pričakovanji.

Tisti večer sem se odločila – tablico bom uporabila. Naj rečejo kar hočejo. Ko sem jo prvič prižgala, sem začutila tisto otroško navdušenje, kot bi spet dobila novo igračo za rojstni dan.

A občutek krivde ni izginil. Vsakič ko sem jo vzela v roke, sem zaslišala mamin glas: »Včasih si bila bolj skromna.«

Nekega dne me je mama poklicala v kuhinjo.

»Lena, a imaš čas za kavo?«

Sedli sva za mizo. Pogledala me je resno.

»Veš… Včasih te ne razumem več. Zakaj ti je to tako pomembno? Saj imaš vse – streho nad glavo, službo… Zakaj moraš imeti še te stvari?«

Globoko sem vdihnila.

»Mami… Ko sem bila majhna, si mi vedno govorila, naj sanjam velike sanje. Da lahko postanem karkoli hočem. Ampak zdaj imam občutek, da moram biti samo točno takšna kot vi pričakujete.«

Mama je utihnila. Pogledala me je s tistim pogledom, ki ga poznam že od otroštva – mešanica skrbi in ljubezni.

»Samo bojim se zate… Da boš razočarana. Svet ni tak kot v knjigah ali na televiziji.«

Solze so mi zalile oči.

»Saj vem… Ampak to ne pomeni, da ne smem poskusiti živeti po svoje.«

Tisti večer sva prvič po dolgem času skupaj pili čaj in se pogovarjali o stvareh, ki niso bile povezane z denarjem ali pričakovanji.

A kljub temu so ostali trenutki dvoma – ko sem poslušala sodelavke v službi, kako varčujejo za nove avtomobile ali potovanja; ko sem na Facebooku gledala slike znancev iz Bohinja ali Portoroža; ko sem ponoči ležala budna in razmišljala: Ali res smem biti srečna zaradi nečesa tako banalnega kot je nova tablica?

Nekega dne me je poklicala babica iz Škofje Loke.

»Lena, pridi na obisk! Prinesla bom potico!«

Pri babici sem vedno našla mir. Sedeli sva na vrtu pod staro češnjo.

»Veš kaj ti bom rekla… Ko sem bila jaz mlada, smo si želeli radio. Moj oče je rekel, da je to zapravljanje denarja. Ampak ko smo ga končno kupili… Smo skupaj poslušali oddaje in peli pesmi. Ni šlo za radio – šlo je za to, da smo bili skupaj.«

Pogledala me je s toplim nasmehom.

»Če te osrečuje tvoja tablica – uživaj v njej! Samo ne pozabi na ljudi okoli sebe.«

Tiste besede so mi dale misliti.

Danes sedim v svoji sobi, pišem to zgodbo na svoji tablici in poslušam glasbo iz novega televizorja. Starši še vedno kdaj zavijejo z očmi, brat še vedno sanja o PlayStationu… Ampak jaz prvič čutim mir sama s sabo.

Mogoče ni narobe imeti svoje sanje – tudi če so drugačne od pričakovanj drugih.

Se tudi vi kdaj počutite ujeti med svojimi željami in tem, kar drugi pričakujejo od vas? Kdaj ste nazadnje naredili nekaj samo zase?