Ko je račun za poroko potrkal na vrata: Ljubezen na preizkušnji

»Ne morem verjeti, da to počneš zdaj, mama!« sem skoraj zavpil, ko sem v kuhinji gledal Ano, ki je s tresočimi rokami držala telefon. Na drugi strani je bila njena mama, gospa Marija, ki je pred nekaj meseci tako samozavestno obljubila: »Ne skrbi, midva z očetom bova poskrbela za polovico stroškov. To je najin dar.«

A zdaj, ko je do poroke ostalo le še šest tednov, so se stvari obrnile na glavo. Računi so prihajali eden za drugim – gostilna Pri Janezu v Škofji Loki, cvetličarka iz Medvod, ansambel iz Kranja. Vsak je hotel svoj denar vnaprej. In potem je prišel tisti usodni klic.

»Ana, veš, situacija se je malo spremenila. Oče je izgubil službo in… no, ne bova mogla pomagati tako kot sva mislila.«

Ana je zardela in me pogledala s solzami v očeh. »Kaj bova pa zdaj? Saj veš, koliko gostov sta povabila! Polovica najinega seznama so njuni prijatelji in sorodniki!«

V meni je vrelo. Vse sem stavil na to poroko – ne zaradi razkošja, ampak ker sem si želel, da bi Ana imela dan, ki si ga zasluži. Vendar nisem imel prihrankov. Moja mama, upokojenka iz Jesenic, mi je lahko ponudila le nekaj sto evrov in domačo potico.

Tistega večera sva sedela na kavču v najinem majhnem stanovanju v Šiški. Ana je tiho jokala. »A misliš, da bi morali odpovedati?«

»Ne vem…« sem zamrmral. »Ampak kako naj jim povem, da ne moreva plačati za vse te ljudi? Saj jih sploh ne poznava!«

Naslednji dan sem šel k tastu Francu. Sedel je na balkonu s cigareto v roki in gledal v daljavo.

»Simon, veš… ni mi lahko. Ampak res ne morem pomagati. Če bi lahko, bi.«

»Razumem, Franc. Ampak… kaj pa vsi ti gostje? Saj jih je več kot sto!«

Franc je skomignil z rameni. »Veš, kako je pri nas na vasi. Če ne povabiš vseh, bo zamere za deset let.«

V meni se je nabiral bes. »Ampak midva bova morala plačati!«

Franc me je pogledal z žalostnimi očmi. »Saj vem. Ampak mogoče pa ni treba vsega tako na veliko.«

Ko sem prišel domov, sem Ano našel pred računalnikom. Delala je seznam gostov.

»Če izločiva vse sodelavce in daljne sorodnike… ostane nama še vedno osemdeset ljudi.«

»In polovica jih je tvojih staršev.«

Ana me je pogledala s krivdo v očeh. »Nočem jih razočarati.«

»Kaj pa mene?« sem rekel bolj ostro kot sem hotel.

Nastala je tišina. Prvič sva začutila razpoko med nama – ne zaradi denarja, ampak zaradi pričakovanj drugih.

Tisti teden sva vsak večer razpravljala – ali naj zmanjšava poroko? Naj povabiva samo najbližje? Naj sploh še imava poroko?

Moja prijateljica Petra mi je rekla: »Simon, poroka ni za starše ali sosede. Je za vaju.«

Toda v Sloveniji ni tako enostavno. Vsaka družina ima svoje običaje in pričakovanja. Če ne povabiš tete iz Prekmurja ali strica iz Nove Gorice, bo govorila cela vas.

Ana je predlagala: »Kaj če bi naredila piknik namesto velike zabave? Lahko bi šla na Rožnik ali pa kar k tebi na vrt.«

»In povedala staršem, da ne bo svatbe v gostilni?« sem se zasmejal skozi solze.

A potem sva začela resno razmišljati. Poklicala sva gostilno in vprašala za možnost odpovedi – izgubila bi aro. Poklicala sva ansambel – niso bili navdušeni.

Najhuje pa je bilo povedati staršem. Ana je sedela nasproti svoje mame in rekla: »Mami, ne moreva si privoščiti take poroke. Lahko pridejo samo najbližji.«

Marija je bila užaljena: »Kaj bodo pa rekli sosedje? Saj veš, da sem že povedala vsem!«

Ana ji ni znala odgovoriti.

Moja mama pa je rekla: »Simonček, če imaš ti Ano rad in ona tebe, potem ni važno ali sta sama ali pred sto ljudmi.«

Tiste besede so mi dale pogum.

Z Ano sva napisala pismo vsem gostom – iskreno sva razložila situacijo in povabila le najbližje na skromno slavje doma na vrtu.

Nekateri sorodniki so bili užaljeni. Nekateri prijatelji so rekli: »Bravo!« Nekateri so nama celo ponudili pomoč – s hrano, glasbo, dekoracijo.

Na koncu sva imela najlepšo poroko – pod staro jablano na domačem vrtu, z domačo potico in harmoniko mojega strica Jožeta.

A odnos z Aninimi starši ni bil več isti. Marija nama še dolgo ni oprostila »sramote«. Ana se je počutila krivo in jaz sem bil jezen nanjo in nase.

Šele čez čas sva dojela: ljubezen ni v tem, koliko ljudi pride na poroko ali koliko stane torta. Ljubezen se pokaže takrat, ko skupaj premagaš razočaranja in pritiske drugih.

Včasih se vprašam: Zakaj pri nas še vedno toliko damo na mnenje drugih? Ali ni pomembneje to, kar čutiva midva? Kaj bi vi naredili na najinem mestu?