Vsak dom je rana: Ko sorodniki pozabijo na spoštovanje

»Spet si tukaj?« sem zasikala, ko sem zagledala teto Marijo, kako v moji dnevni sobi v Šiški menja kanal na televiziji. »Samo malo sem prišla pogledat, če je vse v redu,« je rekla z nedolžnim glasom, a njene oči so že iskale nekaj, kar bi lahko vzela s seboj. V tistem trenutku sem začutila, kako mi srce razbija v prsih. Vsak obisk katerega od sorodnikov je bil kot nova rana, ki se ni hotela zaceliti.

Ko sta umrla najprej oče, nato še mama – vsak na svojem koncu Ljubljane, vsak s svojo zgodbo in svojo zamero – sem ostala sama z dediščino, ki je bila bolj prekletstvo kot blagoslov. Stanovanje v Šiški, hiša v Polhovem Gradcu in babičina garsonjera v Mostah. Vse te stene so še dišale po njih; po maminih parfumih, očetovih cigaretah in babičini marmeladi. A namesto da bi mi ti prostori nudili tolažbo, so postali bojišče.

»Tina, saj veš, da je tvoja mama vedno rekla, da bom jaz skrbela za to stanovanje, če nje ne bo več,« je Marija vztrajala. »In jaz sem ji obljubila!«

»Ampak to je zdaj moje stanovanje, teta. In jaz odločam, kdo bo tu in kdaj,« sem ji odgovorila s tresočim glasom. V sebi sem kričala: Zakaj ne morejo razumeti? Zakaj ne morejo spoštovati mojih meja?

Po bratovi smrti v prometni nesreči se je vse spremenilo. Bil je moj zaveznik, edini, ki me je razumel. Zdaj pa so se name zgrnili vsi: stric Jože s svojimi neskončnimi nasveti o investiranju, sestrična Katja s prošnjami za začasno bivanje med študijem in celo babičina sestra Olga, ki je trdila, da ima pravico do babičinega kavča.

Nekega dne sem prišla v babičino garsonjero in našla Olgo sredi kuhinje. »Samo malo sem si skuhala kavo, Tina. Saj veš, da sem tukaj skoraj doma.«

»Ampak nisi!« sem skoraj zavpila. »To ni več babičin dom. To je zdaj moj dom!«

Olga me je pogledala z užaljenostjo in nekaj zamrmrala o nehvaležnosti mladih. Ko je odšla, sem sedla na babičin kavč in zajokala. Vse te hiše so bile polne spominov – na otroštvo, na praznike, na prepire in sprave – zdaj pa so postale poligon za pohlep in sebičnost.

Najhuje pa je bilo z mamo in očetom. Nikoli nista znala sodelovati. Po ločitvi sta si delila le zamere in tišino. Ko sta umrla – vsak v svojem stanovanju – sem morala jaz urejati vse papirje, pogrebe in dediščino. Nihče ni vprašal, kako mi je. Nihče ni vprašal, ali potrebujem pomoč ali objem.

»Tina, saj imaš zdaj vse!« mi je rekla Katja na enem od družinskih kosil. »Stanovanja, hišo… Kaj bi še rada?«

»Rada bi imela mir! Rada bi imela družino! Rada bi imela občutek doma!« sem ji hotela zavpiti, a sem le stisnila ustnice in gledala v krožnik.

Vsak obisk katerega od sorodnikov je bil kot invazija. Niso prišli zaradi mene – prišli so zaradi stvari. Zaradi pohištva, zaradi spominov, zaradi občutka pravice do nečesa, kar ni več njihovo.

Nekega večera sem sedela v hiši v Polhovem Gradcu in poslušala dež, ki je bobnal po strehi. Spomnila sem se otroških dni, ko sva z bratom tekala po vrtu in nabirala jabolka za štrudelj. Zdaj pa je bila hiša prazna – razen takrat, ko so sorodniki prišli »na obisk«, da bi preverili stanje ali odnesli kakšen kos posode.

Telefon je zazvonil. Bila je mama od Katje.

»Tina, a lahko Katja prespi pri tebi v Šiški? Ima izpit zgodaj zjutraj.«

»Ne morem več tega!« sem si mislila. A na glas sem rekla: »Naj pride.«

Ko je Katja prišla, se ni niti zahvalila. Samoumevno je odprla hladilnik in si naredila sendvič. Sedla je pred televizijo in začela brskati po mojih stvareh.

»Katja, a te ni nič sram?« sem jo vprašala.

»Kaj pa? Saj smo družina! Saj si sama rekla, da lahko pridem.«

V tistem trenutku sem začutila takšno nemoč in žalost, da sem morala zapustiti sobo. Šla sem v kopalnico in se zazrla v ogledalo. Kdo sem sploh še? Sem samo skrbnica praznih domov? Sem samo naslov na zemljiškoknjižnem izpisku?

Naslednji dan sem poklicala notarja in vprašala za možnosti oddaje ali prodaje nepremičnin. »Gospa Tina, to ni enostavno… Družina bo verjetno imela pripombe.«

»Družina? Kje pa je bila družina, ko sem jokala ob bratovi krsti? Kje so bili vsi ti ljudje takrat?«

Vsak dan znova se borim z občutkom krivde in odgovornosti. Vsak dom me spomni na izgubo – in na to, kako hitro ljudje pozabijo na spoštovanje.

Včasih ponoči sanjam o tem, da bi vse prodala in odšla nekam daleč stran – nekam, kjer me nihče ne pozna in kjer bi lahko začela znova. A potem me preplavi strah: Kaj če izgubim še zadnje vezi s preteklostjo? Kaj če bom še bolj sama?

Nekega dne sem povabila vse sorodnike na sestanek v hišo v Polhovem Gradcu.

»Dovolj imam tega!« sem začela brez uvoda. »To niso več vaši domovi. To so moji domovi – moji spomini in moja odgovornost! Če kdo želi karkoli odnesi ali uporabljati katero od nepremičnin, naj pove zdaj ali pa naj me pusti pri miru!«

Nastala je tišina. Prvič so me gledali kot odraslo osebo – ne kot deklico brez staršev.

Stric Jože je prvi spregovoril: »Tina… oprosti. Nismo razmišljali o tem tako.«

A jaz nisem več verjela njihovim opravičilom.

Danes živim sama v stanovanju v Šiški. Hišo oddajam mladim družinam; babičino garsonjero pa sem podarila dobrodelni organizaciji za mlade brez doma. Vsakič ko stopim skozi vrata svojega doma, se vprašam: Ali bom kdaj spet čutila toplino doma ali bodo ti zidovi za vedno ostali opomnik na izgubo?

Mogoče pa dom ni kraj ali lastništvo – mogoče je občutek varnosti in ljubezni… Pa vi? Kaj vam pomeni dom? Je to prostor ali ljudje?