Ko se svet podira, medtem ko drugi gradijo sanje: Moj boj z občutkom neuspeha

»A res misliš, da boš s tem karkoli rešil?« je Ninin glas tresel zrak v kuhinji, ko sem zalučal ključe na mizo. Vem, da ni šlo za ključe. Ni šlo niti za razpokan omet v dnevni sobi ali za to, da je voda spet začela curljati izpod pralnega stroja. Šlo je za vse tisto, kar se je nabiralo v meni zadnje mesece – občutek, da sem popoln neuspeh.

Ko sva pred dvema letoma podpisala pogodbo za hišo v okolici Domžal, sem bil prepričan, da bova midva tista, ki bova končno imela vse. Prijatelji so nama čestitali, starši so bili ponosni. »To je investicija za življenje,« je rekel oče. Takrat še nisem vedel, da bo vsak evro, ki ga bova vložila v to hišo, pomenil še večji pritisk na najin odnos.

Nina je bila vedno tista, ki je znala videti lepoto v stvareh. Ko sva izbirala ploščice za kopalnico, je vztrajala pri italijanskih. »Nočem cenenih stvari. Če že gradiva dom, naj bo tak, kot si ga želiva.« Prikimal sem in podpisal predračun, čeprav sem vedel, da si tega ne moreva privoščiti. Vsak mesec sva komaj pokrila kredit in stroške. Včasih sem ponoči ležal buden in poslušal Nino, kako tiho joka v temi. Vedel sem, da ni šlo samo za denar.

Njena babica je umrla tik preden sva se preselila. Bila je njena edina opora, saj sta njena starša že dolgo ločena in oba živita daleč stran. Po pogrebu je Nina postala tiha, zaprta vase. Včasih sem jo našel v babičinih starih copatih na terasi, kako gleda v prazno. »Pogrešam jo,« je šepnila nekoč. Nisem znal odgovoriti.

Medtem so prijatelji na Facebooku objavljali slike novih kuhinj in vrtov. Marko in Petra sta v enem letu prenovila celo hišo in zdaj vabita na piknike. Midva pa sva imela še vedno razbite stopnice in začasno kuhinjo iz Ikee. Vsak obisk pri starših se je končal z vprašanjem: »Kdaj pa bo končno vse urejeno? Saj sta vendar oba zaposlena.«

V službi sem bil zadnje čase razdražljiv. Šef me je poklical na pogovor: »Matej, zadnje čase nisi več isti. Če potrebuješ dopust…« Kako naj mu razložim, da dopust ne bi ničesar rešil? Da me doma čaka še večji kaos kot v pisarni?

Nekega večera sem prišel domov in našel Nino na tleh dnevne sobe. Okoli nje so bile raztresene stare fotografije babice. Jokala je tako tiho, da me je zabolelo v prsih. Usedel sem se poleg nje in jo prijel za roko. »Ne znam več, Matej. Ne znam biti srečna tukaj.«

Tiste noči nisem spal. V glavi so mi odzvanjale besede: »Ne znam biti srečna tukaj.« Kaj če sva naredila napako? Kaj če nisva za to? Kaj če so vsi drugi res boljši od naju?

Naslednji dan sem šel k sosedu Borisu po nasvet. On in njegova žena sta hišo prenavljala deset let. »Veš, Matej, vsak ima svojo zgodbo. Na Facebooku nihče ne objavi računov ali prepirov zaradi denarja.« Nasmehnil se je in mi ponudil pivo.

A občutek sramu ni izginil. Ko sem naslednjič videl Marka in Petro na tržnici, sta mi veselo mahala in spraševala o napredku pri hiši. Zlagal sem se: »Super gre! Skoraj vse je že končano.«

Nina je medtem začela obiskovati terapevtko v Domžalah. Prvič po dolgem času sem jo videl nasmejano po seansi. »Govori mi, da ni nič narobe s tem, če si žalosten. Da ni treba biti popoln.«

A jaz nisem znal spustiti tega bremena popolnosti. Vsak dan sem primerjal najin napredek z drugimi. Vsak dan sem se počutil manjvrednega.

Nekega petka sva imela goste – Ninine prijateljice iz faksa so prišle na obisk. Ena od njih je pohvalila najino začasno kuhinjo: »Tako domače!« Nina se je prvič po dolgem času zasmejala iz srca.

Po obisku sva sedela na terasi in pila vino iz kozarcev, ki jih je podedovala po babici. »Veš kaj? Mogoče pa ni važno, kako hitro greva ali kako lepo je vse skupaj videti od zunaj.«

Pogledal sem jo in prvič začutil olajšanje. Mogoče res ni važno. Mogoče je važno samo to, da sva skupaj.

A še vedno me muči vprašanje: Zakaj imam občutek, da vsi drugi zmorejo več kot jaz? Je res vse to le iluzija? Ali smo vsi ujeti v tekmo s pričakovanji drugih?