V senci malice: Ko zaupaš napačnemu človeku

»A lahko ti danes plačaš malico, Simon? Pozabil sem denarnico, pa ti jutri vrnem, prisežem.«

Stal sem v vrsti pred okencem v naši tovarniški menzi, še vedno v umazanih delovnih oblačilih, ko mi je to rekel Boštjan. Bil je eden tistih sodelavcev, ki so vedno znali priti do svojega – z nasmeškom, ki je bil hkrati topel in nekako prebrisan. Pogledal sem ga, pa še enkrat na svojo kartico za malico. Saj ni šlo za veliko – nekaj evrov. Ampak v tistem trenutku sem čutil tisti znani nemir v želodcu, kot bi nekaj ni bilo prav.

»Seveda, ni problema,« sem rekel in mu pomignil, naj naroči. Ko sva sedla za mizo, je Boštjan že veselo razlagal o svojem novem avtu in kako mu je žena spet težila zaradi otrok. Jaz pa sem jedel in razmišljal – zakaj me je izbral ravno mene? Saj nisva bila nikoli posebej blizu. Ampak mogoče je ravno to – vedel je, da ne bom rekel ne.

Tisti dan sem se domov peljal z občutkom praznine. V avtu sem poslušal radio, a nisem slišal ničesar. Doma me je pričakala žena, Mateja, ki je že pripravljala večerjo. »Simon, si v redu?« me je vprašala, ko sem odložil torbo.

»Ja, samo utrujen sem. V službi je bilo spet naporno.«

Nisem ji povedal za Boštjana. Zdelo se mi je preveč banalno – kdo pa se sekira zaradi nekaj evrov? Ampak ponoči nisem mogel spati. V glavi so mi odzvanjale besede: »Jutri ti vrnem.«

Naslednji dan sem ga iskal po proizvodnji. Ni ga bilo nikjer. Ko sem ga končno našel pri stroju, se je delal, kot da me ne vidi. »Boštjan, a imaš mogoče tistih nekaj evrov od včeraj?« sem vprašal tiho, da naju drugi ne bi slišali.

»Aja, ja! Veš kaj, danes spet nimam nič pri sebi. Jutri pa res!«

Tako je šlo še dva dni. Vsakič nov izgovor – enkrat je imel nujen sestanek, drugič ga ni bilo na malico. Počasi so me začeli sodelavci gledati postrani. Slišal sem šepetanja: »Simon spet nasedel…«

Nekega popoldneva sem sedel na klopci pred tovarno in kadil cigareto. Pristopil je Marko, eden od starejših mojstrov.

»Simon, a veš, da Boštjan to počne že leta? Vedno najde koga novega. Saj ni denar – gre za to, da te ima za norca.«

Zardel sem od sramu. Kako sem lahko bil tako naiven? Vedno sem verjel, da če si dober do drugih, bodo tudi oni do tebe. Očitno to ne drži vedno.

Doma sem bil čedalje bolj zaprt vase. Mateja je opazila spremembo.

»Simon, kaj se dogaja? Zadnje čase si čisto drug človek.«

Končno sem ji povedal vse – o Boštjanu, o denarju in o tem, kako se počutim izigranega.

»Veš kaj? Ni problem v denarju. Problem je v tem, da si izgubil zaupanje v ljudi. Ampak ne dovoli enemu človeku, da ti vzame vero v dobro.«

Njene besede so me zadela globoko. Ampak nisem mogel kar tako pozabiti. V službi sem začel opazovati ljudi drugače – bolj previdno. Vsaka prošnja za pomoč mi je bila sumljiva.

Nekega dne me je poklical šef, gospod Kranjc.

»Simon, slišim, da imaš težave z Boštjanom?«

Zardel sem in prikimal.

»Veš, Simon… Včasih moraš postaviti meje. Če jih ne boš ti, jih bodo drugi prestopali vedno znova.«

Tistega dne sem se odločil – naslednjič bom rekel ne.

In res: čez nekaj dni je Boštjan spet pristopil k meni med malico.

»Simon, a bi mi lahko…«

Prekinil sem ga: »Ne morem več pomagati, Boštjan. Opraviči se komu drugemu.«

Pogledal me je presenečeno in skoraj užaljeno. A jaz sem prvič po dolgem času začutil olajšanje.

Zvečer sem doma povedal Mateji:

»Danes sem rekel ne.«

Nasmehnila se je in me objela.

A kljub temu me še vedno boli – ne zaradi denarja, ampak ker sem moral postati nekdo drug. Nekdo bolj previden. Nekdo manj zaupljiv.

Včasih se vprašam: Ali smo Slovenci res tako zaprti zato, ker nas življenje prevečkrat izigra? Ali pa bi morali kljub vsemu še vedno verjeti v dobro v ljudeh?