Moja zgodba se začne z burnim prepirjem z očetom v naši hiši v Celju, ki me je pognal na dolgo pot iskanja samega sebe. Leta sem bežal pred družinskimi ranami in krivdo, dokler me ni mamina bolezen prisilila v vrnitev domov, kjer me je pričakala očetova tišina in neizrečene besede. Zdaj se sprašujem, ali lahko družina preživi vse izdaje in nesporazume, ali pa so nekatere rane pregloboke.
Že leta sem se v hiši svojega moža počutila kot nevidna gospodinjska pomočnica. Moja tašča me je obravnavala kot služkinjo, mož pa ni videl težave. Nekega dne sem zbrala pogum in se postavila zase – to je bil začetek prave družinske nevihte.
Vse se je začelo z enim telefonskim klicem, ki mi je v trenutku obrnil svet na glavo. Odkrila sem moževo prevaro, se soočila z lažmi in izgubila zaupanje v ljudi, ki sem jih imela najraje. Zdaj se sprašujem, ali je mogoče še kdaj popolnoma zaupati drugemu človeku.
Moje ime je Marija. Po dolgih letih dela in žrtvovanja za družino sem ostala sama v stanovanju v Celju. Otroci me kličejo vsak dan, a v njihovih glasovih ne slišim več topline – le preračunljivost, ki me boli globlje kot samota.
