Na rojstni dan svoje hčerke sem dojela, da nisem zaželena. Kot samohranilka v Sloveniji se borim z bolečino odtujenosti, družinskimi konflikti in večnim iskanjem pripadnosti. To je moja zgodba o izgubi, upanju in vprašanju, ali je ljubezen res dovolj.
Sprejela sem, da bom vnuke pobirala iz šole – le za nekaj tednov. Dve leti kasneje sem še vedno ujeta v rutino, ki je postala moje življenje, medtem ko se družina vse bolj oddaljuje. Zdaj se sprašujem, ali sem bila preveč tiha in kdaj sem nazadnje živela zase.
V trenutku, ko sem pokopala moža, se mi je svet sesul. Šokirala me je resnica o njegovih skritih dolgovih, še bolj pa me je presenetilo, kdo mi je ponudil pomoč. Ta izkušnja me je naučila, kaj pomeni zaupanje in kdo so ljudje, na katere se lahko resnično zaneseš.
V trenutku, ko sem v rokah držala pismo, ki ga je napisal moj mož Tomaž, se mi je življenje sesulo. Njegova hladna besedila so v meni prebudila moč, za katero nisem vedela, da jo imam. Ta zgodba je o izdaji, bolečini in o tem, kako sem se iz pepela dvignila močnejša kot kdajkoli prej.
