Moje ime je Ana in nikoli si nisem mislila, da bom pri 29 letih ostala sama z majhnim sinom, brez podpore moža in s starši, ki so mi vedno govorili, naj bom močna. Ko sem se znašla v stiski, sem morala premagati svoj ponos in prositi za pomoč, čeprav sem se bala njihovega obsojanja. Ta zgodba je o tem, kako sem se naučila, da včasih ni sramotno priznati, da ne zmoreš več sam.
Moje ime je Tjaša. Po petih letih zakona in dveh otrocih mi je mož Matej pri večerji rekel, da sem se zredila. Moja iskrena reakcija je sprožila plaz dogodkov, ki je razkril globlje rane v najinem odnosu in me prisilil, da se vprašam, kdo sploh sem in kaj si zaslužim.
Ležim v postelji, v temi, in si želim, da bi lahko samo izginila. Vse, kar sem gradila, se je sesulo – mož me je prevaral, izgubila sem službo, otroka pa potrebujeta mamo, ki je ni več. A v tej zgodbi, polni bolečine in obupa, sem našla nekaj, kar me je presenetilo – moč, ki je nisem poznala.
