Sedim v svoji dnevni sobi, obdana s spomini, medtem ko moji otroci načrtujejo, da me preselijo v dom za ostarele in prodajo moje stanovanje. V tej zgodbi razkrivam bolečino, strah in občutek izdaje, ki me preplavljajo, ter se sprašujem, ali je res prav, da starejši izgubimo glas v lastnem življenju. Moja zgodba je klic vsem, ki se znajdejo v podobni stiski, da ne utihnejo in se borijo za svojo dostojanstvo.
Moje življenje je razpeto med skrbjo za hčerko in nemočjo ob propadanju očima v odročni vasi. Ko sem predlagala dom za ostarele, se je vse sesulo. Zdaj ne vem več, kako naprej, in iščem odgovore, ki jih morda ni.
Moje ime je Ljubica. Po 35 letih žrtvovanja za svojo družino sem v trenutku obupa otrokom zagrozila, da bom šla v dom za ostarele. Zdaj, ko se med nami kopiči tišina in nerazumevanje, se sprašujem, ali sem prepozno postavila meje in kaj sploh pomeni biti mama v današnji Sloveniji.
Nekega večera sem po naključju slišala sina, kako se pogovarja o tem, da bi me preselil v dom za ostarele in stanovanje prepisal nase. V meni se je sprožil vihar čustev – strah, jeza, žalost in predvsem občutek izdaje. Zdaj se sprašujem, kako naj se z družino pogovorim o tem, ne da bi izgubila njihovo ljubezen ali svoj dom.
Ko sem očeta Franca preselila v dom za ostarele, sem verjela, da mu s tem omogočam boljšo oskrbo. Namesto razumevanja sem doživela val obtožb in hladnih pogledov lastne družine, ki mi očita, da sem ga zapustila. Zdaj se vsak dan sprašujem, ali sem res izbrala prav.
