Ko sem v porodnišnici prvič zagledala svojega sina Nejca, so mi solze tekle po licih – ne od sreče, ampak od strahu. Njegovi srebrni lasje so v trenutku prebudili govorice, dvome in celo sram v naši družini. V tej zgodbi razkrivam, kako sem se kot mama borila za sprejetost svojega otroka in sebe v majhnem slovenskem kraju, kjer drugačnost ni vedno dobrodošla.
Od nekdaj sem čutil, da sem drugačen. Že kot otrok sem imel občutek, da nosim v sebi težo preteklosti, ki je nisem živel. Moja zgodba je zgodba o iskanju sprejetosti, razumevanja in ljubezni v svetu, ki ne zna vedno objeti tistih, ki izstopajo.
Nekega večera me je sin Ivan presenetil z novico, da razmišlja o ločitvi, čeprav tega še ni povedal ženi Nini. Sprva sem bila do Nine zadržana, ker je že imela otroka iz prvega zakona, a sem skozi čas spoznala njeno toplino in iskrenost. Ta zgodba razkriva naše družinske konflikte, predsodke in iskanje sreče v vsakdanjem življenju, ki ga poznajo številne slovenske družine.
