Nikoli ne bom pozabila dneva, ko mi je sestra Ana v solzah priznala, da nima več niti za kruh. Medtem ko sem sama načrtovala poroko z Aljažem, sem se znašla razpeta med lastnimi sanjami in družinsko stisko. To je zgodba o tem, kako sva se z Ano borili proti revščini, družinskim zameram in lastnim omejitvam – ter kaj naju je to naučilo o ljubezni in podpori.
Po štirinajstih letih sem se vrnila v svoj rojstni kraj, kjer sem se morala soočiti z nepozabno preteklostjo in staro ljubeznijo. Občutki krivde, neizrečene besede in družinske zamere so me prisilile, da sem se vprašala, ali lahko resnično pobegnemo pred tem, kar smo nekoč bili. Ta zgodba je iskren vpogled v slovensko podeželsko življenje, kjer so odnosi pogosto bolj zapleteni, kot se zdi na prvi pogled.
Moje ime je Matej in moj svet se je sesul tistega deževnega večera v Ljubljani. Družinske zamere, neizrečene besede in stari strahovi so me pripeljali do roba, kjer sem izgubil vse, kar mi je bilo ljubo. Zdaj, ko sedim sam v praznem stanovanju, se sprašujem: ali je sploh mogoče začeti znova, ko enkrat izgubiš zaupanje?
