Pred letom dni se je moja hči, Ana, izselila iz doma in prekinila vsak stik z mano. Ne vem, kaj sem naredila narobe, in vsak dan znova preigravam najine pogovore in spomine, iščoč odgovor. Ta zgodba je moj poskus razumevanja, žalovanja in upanja, da bo nekega dne spet zazvonil telefon.
Moja hči Tjaša mi je sporočila, da me ne želi na svoji poroki. Sprva sem mislila, da se me sramuje, a resnica, ki sem jo odkrila, je bila še veliko hujša. Ta zgodba je moj poskus razumevanja, zakaj se je najin odnos tako zapletel in ali je mogoče zaceliti rane, ki jih je povzročila tišina.
V življenju sem si vedno želela svoj vrt, a nisem nikoli pričakovala, da bo prav ta vrt postal most med mano in mojo odtujeno hčerko. Po letih tišine in neizrečenih besed sva se med vrtnicami in sivko znova našli. Zdaj, ko gledam svoj vrt skozi okno, se sprašujem, ali je mogoče, da nekaj tako preprostega, kot je zemlja pod nohti, zaceli tudi najgloblje rane.
Vedno sem bila ob strani svoji hčerki, ko se je ločevala od moža. Ko pa sta se znova pobotala, sem postala njen največji sovražnik. Nikoli si nisem mislila, da bom nekoč izgubila zaupanje lastnega otroka.
