Moje ime je Janez. Po 25 letih zakona sem spoznal, da sem izgubil največ, kar sem imel – svojo ženo in družino. Zdaj, pri 52 letih, se sprašujem, ali je sploh še mogoče začeti znova.
Sem Matej, zdravnik iz Ljubljane. Nekega večera sem sprejel odločitev, ki je za vedno zaznamovala moje življenje in odnose z najbližjimi. To je zgodba o obžalovanju, družinskih sporih in večnem vprašanju: ali lahko popravimo napake preteklosti?
V trenutku, ko sem zvedel, da bo Mojca rodila trojčke, sem naredil največjo napako v svojem življenju – pobegnil sem. Leta kasneje me je preteklost dohitela in moral sem se soočiti z resnico, ki sem jo tako dolgo bežal. Ta zgodba je moja izpoved o strahu, obžalovanju in upanju, da bom nekoč lahko odpustil sam sebi.
Nekega popoldneva na igrišču sem v trenutku jeze stopila v bran svoji triletni hčerki Lani, a sem s tem sprožila val dogodkov, ki so me prisilili v globok razmislek o sebi kot materi. Moja reakcija je bila burna in neobičajna zame, kar me je kasneje napolnilo z obžalovanjem in dvomi. Ta izkušnja me je naučila, kako tanko je ravnovesje med zaščito otroka in spoštovanjem drugih.
Tistega večera sem, kot zdravnik, sprejel odločitev, ki mi je za vedno spremenila življenje. Zaradi lastne utrujenosti in pritiska sem od pacienta zahteval plačilo vnaprej – in posledice so bile usodne. Zdaj se sprašujem, ali lahko človek sploh še najde odpuščanje, ko ga najbolj potrebuje.
Moje ime je Marjeta, stara sem 47 let in mama treh otrok. Svojega najmlajšega sina, Nejca, sem dojila do osmega leta, prepričana, da mu dajem najboljše, a danes me preganjajo dvomi in obžalovanje. To je zgodba o ljubezni, zmedenosti in bolečini, ki jo prinesejo tudi najbolj iskrene materinske odločitve.
