V trenutku, ko sem držal v rokah svojega plišastega medveda Miha, sem vedel, da bo odločitev, ki jo bom sprejel, spremenila vse. Moja družina je bila na robu – oče brez službe, mama izčrpana, jaz pa sem se odločil, da bom pomagal, čeprav sem bil star komaj deset let. Ta zgodba je o tem, kako sem prodal svojega najljubšega medveda, da bi rešil svojo družino, in o tem, kaj sem pri tem izgubil – in pridobil.
Nekega deževnega večera sem kot devetletni deček sam vstopil v ljubljansko urgenco, ker me je bolečina v trebuhu skoraj zlomila. Tisto noč so zdravniki v meni videli več kot le bolnega otroka – razkrila se je razpadajoča družina, kjer sem bil pogosto sam in pozabljen. Ta zgodba je moje pričevanje o tem, kako sem se naučil preživeti brez topline doma in kako me je ta izkušnja za vedno zaznamovala.
Moje ime je Lana in še vedno čutim ledeno tišino tiste noči, ko so me socialni delavci odpeljali iz našega stanovanja v Šiški. Leta sem upala, da se bo mama vrnila, a življenje me je vodilo po poti, kjer sem našla nekaj, česar si nisem znala predstavljati – novo družino. To je zgodba o bolečini, upanju in ljubezni, ki se rodi, ko najmanj pričakuješ.
Moje otroštvo je zaznamovala nasilna tišina, pokanje stekla in krik, ki je rezal noč. Odraščala sem v senci očetove roke in materinega molka, vsak dan znova iskala moč za odpuščanje. Danes, ko gledam nazaj, se sprašujem – ali lahko kdaj pozabimo tisto, kar nas je zlomilo?
V otroštvu sem živel z mamo in očetom v najemniškem stanovanju v Mariboru. Naša soseda, mala Katja, je bila vedno lačna, njen oče pa je utapljal žalost v alkoholu. Ta zgodba je moj poskus razumevanja nemoči, sočutja in večnega vprašanja, ali lahko resnično pomagamo nekomu, ki živi v senci tujih napak.
Od nekdaj sem čutil, da sem drugačen. Že kot otrok sem imel občutek, da nosim v sebi težo preteklosti, ki je nisem živel. Moja zgodba je zgodba o iskanju sprejetosti, razumevanja in ljubezni v svetu, ki ne zna vedno objeti tistih, ki izstopajo.
Moje življenje je zaznamovalo očetovo nenadno izginotje, ko sem bila stara komaj sedem let. Po dolgih letih tišine in neodgovorjenih vprašanj sem ga nepričakovano srečala na dan svojih rojstnih dni, a namesto topline sem prejela le hladen spomin na preteklost. Ta trenutek me je prisilil, da sem se soočila z bolečino, ki sem jo nosila v sebi, in z vprašanjem, ali lahko resnično odpustim.
