Moje ime je Marjeta in nikoli ne bom pozabila dneva, ko sem rodila svojo hčerko, nato pa jo pustila v porodnišnici. Ta zgodba je moj poskus, da razložim, zakaj sem to storila, soočena z lastnimi strahovi, družinskimi konflikti in neizprosnimi sodbami okolice. Morda me boste obsojali, morda razumeli – življenje ni vedno črno-belo.
Sedim na mrzli klopi v bloku, stiskam svoja otroka k sebi in poslušam, kako mi srce razbija od strahu. Po letih trpljenja sem zbrala pogum in pobegnila od moža, a vrata, na katera sem upala, so ostala zaprta. V tej noči, med solzami in šepetom otrok, se sprašujem, ali je v tem svetu prostor za tiste, ki bežimo pred temo.
Pri 68 letih živim sama v stanovanju v Ljubljani. Ko sem prosila svoja odrasla otroka, da bi se preselila k njima, sta me zavrnila. V tej zgodbi razkrivam svojo bolečino, osamljenost in upanje, da bom nekoč spet našla toplino doma.
V tej zgodbi opisujem svojo dolgoletno borbo za enakopravnost v zakonu z možem Matejem. Ko sem se odločila, da ne bom več sama nosila vsega bremena gospodinjstva, se je najina zveza znašla na preizkušnji. Skozi tišino, prepire in solze sem spoznala, kako globoko so zakoreninjene neenakosti in kako težko je najti pot nazaj do sebe – in drug do drugega.
Moje ime je Matej Kovač. Pri 39 letih sem se odločil, da posvojim dečka z avtizmom, potem ko so ga več družin zavrnile. To je zgodba o najini bolečini, upanju in o tem, kako sva se v svetu predsodkov naučila ljubiti in zaupati.
Moje ime je Nina in kot vzgojiteljica v vrtcu v Ljubljani sem doživela marsikaj, a zgodba male Tine me je zaznamovala za vedno. Njena tiha bolečina, skrivnosti doma in moja lastna nemoč, da bi ji pomagala, so me pripeljale na rob. To je zgodba o boju, ki ga nihče ni videl, a je spremenil vse.
V tej zgodbi sem jaz, Petra, razkrila, kaj se skriva za navidez popolnim zakonom moje sosede Mojce. Sprva sem ji zavidala njeno urejenost in nasmeh, a kmalu sem spoznala, da je njen vsakdan prežet z bolečino in tišino. Ko sem se odločila ukrepati, sem se morala soočiti tudi s svojimi strahovi in vprašanji o tem, kaj pomeni biti dober sosed.
V tej zgodbi opisujem svoje življenje, polno samote, notranjih bojev in neizpolnjenih želja. Po skoraj šestdesetih letih samskega življenja sem spoznal Alenko, ki je v meni prebudila upanje in strahove. Zgodba razkriva, kako težko je sprejeti spremembe, se soočiti z družinskimi pričakovanji in najti srečo v zrelih letih.
Moje ime je Halina in sem mati, ki je prepričana, da je družina sveta. Ko je moja hči Mojca izrazila željo po ločitvi, sem se zlomila – nisem mogla sprejeti, da bi razpadlo nekaj, za kar sem celo življenje žrtvovala vse. V tej zgodbi se razkrivajo skrite bolečine, zamolčane resnice in vprašanje: ali je res bolje vztrajati v navidezni popolnosti ali dovoliti otroku, da izbere svojo pot?
Nekega večera sem odprla vrata in pred menoj je stala moja hči Marta, z otrokom v naročju in torbo v roki. Vrnila se je domov, ker jo je mož prevaral, a skrivala je še eno skrivnost – bila je noseča in ni želela povedati možu. Ta zgodba razkriva bolečino, družinske konflikte in vprašanje, ali je prav, da resnico skrivamo pred tistimi, ki bi jo morali slišati.
Moje ime je Tjaša in še vedno se spomnim dneva, ko se mi je svet sesul – ko sem izvedela, da me je moj mož Matej prevaral in da bo postal oče otroka z drugo žensko. V tej zgodbi razkrivam svojo bolečino, notranje boje in vprašanja, ki so me razjedala, ko sem poskušala najti moč za odpuščanje, a sem se znova in znova zaletavala v zid resničnosti. To je zgodba o ljubezni, izdaji in o tem, kako včasih tudi največje srce ne zmore pozabiti.
V trenutku, ko je moj sinček zbolel, sem izgubila skoraj vse, kar sem imela za samoumevno – podporo družine, prijateljev in celo moža. Ostala sem sama v boju za njegovo zdravje, obsojana zaradi svojih odločitev in preteklosti. Ta zgodba je moj krik, vprašanje in upanje, da v Sloveniji še vedno obstaja sočutje.
