Moje ime je Marjeta in nikoli ne bom pozabila dneva, ko sem rodila svojo hčerko, nato pa jo pustila v porodnišnici. Ta zgodba je moj poskus, da razložim, zakaj sem to storila, soočena z lastnimi strahovi, družinskimi konflikti in neizprosnimi sodbami okolice. Morda me boste obsojali, morda razumeli – življenje ni vedno črno-belo.
V tej zgodbi opisujem, kako se je moje življenje obrnilo na glavo, ko me je mož, s katerim sem si ustvarila dom in družino, obtožil nezvestobe ter me zapustil tik po rojstvu najinega sina. Ostala sem sama, zmedena in prizadeta, a sem morala najti moč za naju z otrokom. Zgodba odpira vprašanja zaupanja, družinskih vezi in stigme samohranilk v Sloveniji.
V trenutku, ko je moj sinček zbolel, sem izgubila skoraj vse, kar sem imela za samoumevno – podporo družine, prijateljev in celo moža. Ostala sem sama v boju za njegovo zdravje, obsojana zaradi svojih odločitev in preteklosti. Ta zgodba je moj krik, vprašanje in upanje, da v Sloveniji še vedno obstaja sočutje.
