Moje ime je Katarina in že deset let živim v zakonu z Markom. Na najini poroki sva prejela posebno darilo z napisom: ‚Ne odpri, dokler se prvič ne skregata.‘ Škatla je še vedno zaprta, a ne zato, ker se nikoli ne bi sprla – temveč zato, ker sva se naučila molčati namesto govoriti.
Nisem si mislila, da bo en sam telefonski klic razbil moj svet na tisoč koščkov. Ko sem izvedela za moževo nesrečo, sem se podala na pot, ki me je prisilila, da se soočim z lažmi, izdajo in lastnimi strahovi. V tej zgodbi razkrivam, kako sem v iskanju resnice skoraj izgubila sebe – in kako sem se znova našla.
V tej zgodbi pripovedujem o tem, kako sem se pri devetnajstih poročila z Markom, ker sem mislila, da je to edina prava pot. Leta sem živela za družino, a ko so otroci odrasli in je mož odšel, sem ostala sama s svojimi neizpolnjenimi sanjami. Zdaj pri 48 letih iščem smisel in pogum, da končno zaživim zase.
V trenutku, ko sem stal pred vrati najinega stanovanja, sem vedel, da se bo moje življenje razdelilo na prej in potem. Moja žena Maja je v dnevni sobi čakala na razlago, jaz pa sem v sebi nosil skrivnost, ki bi lahko uničila vse, kar sva skupaj gradila. V tej zgodbi razkrivam svojo notranjo bitko med zvestobo in skušnjavo, ki me je pripeljala do roba – in čez.
V trenutku, ko je moja tašča napadla mojega moža zaradi njegovih ponošenih kavbojk, sem se odločila, da ji prepustim vso odgovornost za njegov videz. Ta odločitev je sprožila plaz dogodkov, ki so razkrili globoke družinske rane in me prisilili, da se soočim z vprašanji o vlogi žene, matere in snaha v slovenski družini. Zgodba je polna čustev, konfliktov in iskanja razumevanja v vsakdanjih odnosih.
Že od prvega dne, ko sem vstopila v moževo družino, sem čutila, da z njegovo babico ne bova našli skupne poti. Kljub temu, da se z ostalimi sorodniki dobro razumem, so najini odnosi polni napetosti, nerazumevanja in tihih zamer. Ta zgodba je moj poskus razumevanja, zakaj je tako in ali sploh obstaja rešitev.
