Že tri leta živim z možem in najinima otrokoma pri njegovih starših v hiši na obrobju Ljubljane. Vsak dan je preizkušnja – borim se za svojo zasebnost, spoštovanje in občutek, da sem še vedno jaz. Včasih se vprašam, ali je v takih razmerah sploh mogoče najti srečo.
Nekega popoldneva sem nepričakovano prišla domov in ujela svojo taščo, kako brska po moji omari. Ta trenutek je v meni sprožil plaz dvomov, bolečine in vprašanj o mejah v družini. To je zgodba o zaupanju, zasebnosti in boju za svoj prostor v zakonu.
Moje ime je Ana in to je zgodba o tem, kako sem zaradi nevidnih meja med družinami postala tujka v svojem domu. Vse se je začelo z nedolžnim dejanjem – izročitvijo ključev tašči, ki naj bi le pomagala, a mi je počasi odvzela občutek pripadnosti. To je zgodba o boju za zasebnost, družinskih mejah in o tem, koliko smo pripravljeni žrtvovati za domači mir.
V trenutku, ko sem slišal ključ v vratih in mamin glas v predsobi, sem vedel, da bo spet napeto. Moja žena Lea in jaz sva že dolgo čutila, da najina zasebnost ni več najina, a danes sem moral končno narediti nekaj. Ta zgodba je o tem, kako sem se naučil postaviti meje svoji mami in zaščititi svoj zakon.
Nekega popoldneva sem prišla domov prej in našla svojo taščo, kako preureja mojo omaro. Ta trenutek je sprožil plaz čustev, vprašanj o zasebnosti in zaupanju ter razkril globlje družinske napetosti. Moja zgodba je iskren vpogled v iskanje ravnotežja med spoštovanjem, ljubeznijo in postavljanjem meja v slovenski družini.
