Moje ime je Halina in sem mati, ki je prepričana, da je družina sveta. Ko je moja hči Mojca izrazila željo po ločitvi, sem se zlomila – nisem mogla sprejeti, da bi razpadlo nekaj, za kar sem celo življenje žrtvovala vse. V tej zgodbi se razkrivajo skrite bolečine, zamolčane resnice in vprašanje: ali je res bolje vztrajati v navidezni popolnosti ali dovoliti otroku, da izbere svojo pot?
Nikoli si nisem mislila, da bom pri petinšestdesetih spet vstajala ob sedmih zjutraj, da bi skrbela za vnuke. Po mesecih neprekinjene pomoči sem začela izgubljati sebe in svoje sanje, medtem ko so moji otroci mojo prisotnost jemali kot samoumevno. Ta zgodba je moj krik po razumevanju in iskanje poguma, da povem: tudi babice smo ljudje s svojimi željami.
Na svoj sedemdeseti rojstni dan sem si izpolnila dolgoletno željo po veliki zabavi, a s tem nehote povzročila razkol v družini. Sin in snaha sta pričakovala, da bom svoje prihranke namenila za njun novi avto, kar je sprožilo boleče prepire in razkrilo globoke razlike v naših pričakovanjih. Zdaj se sprašujem, ali je bila moja sreča vredna cene, ki jo je plačala naša družina.
V tej zgodbi opisujem, kako sem bila 25 let opora svojemu možu Borisu, žrtvovala svoje sanje in življenje za njegovo kariero, dokler me ni po njegovem uspehu zavrgel. Pripovedujem o bolečini, družinskih konfliktih in iskanju lastne vrednosti v svetu, kjer se zdi, da je ženska vloga še vedno pogosto spregledana. Zgodba odpira vprašanja o partnerskih odnosih, samospoštovanju in pogumu za nov začetek.
V tej zgodbi opisujem, kako sem kot mati podpirala sina pri ustanovitvi podjetja, mu bila računovodkinja, čistilka in banka, dokler me ni nenadoma izključil iz svojega življenja. Zgodba razkriva bolečino, razočaranje in vprašanja o mejah starševske ljubezni. Ob koncu se sprašujem, ali sem naredila preveč ali premalo in kje je tista meja, ki je ne bi smela prestopiti.
Moje ime je Barbara in nikoli si nisem mislila, da bom v svojih šestdesetih letih še enkrat noseča – tokrat za svojo hčerko. Ko sem se odločila, da bom nosila otroka za Mojco, sem verjela, da delam nekaj plemenitega, a posledice so raztrgale našo družino in mene same. Zdaj se sprašujem, ali je bila ljubezen dovolj, da bi zacelila rane, ki so nastale.
V tej zgodbi pripovedujem o tem, kako sem se pri devetnajstih poročila z Markom, ker sem mislila, da je to edina prava pot. Leta sem živela za družino, a ko so otroci odrasli in je mož odšel, sem ostala sama s svojimi neizpolnjenimi sanjami. Zdaj pri 48 letih iščem smisel in pogum, da končno zaživim zase.
