Moje ime je Marija in že več let zaman prosim svoje odrasle otroke, naj me vzamejo s seboj na družinske počitnice. Vsako leto znova ostanem sama doma, medtem ko oni objavljajo slike s plaže. V tej zgodbi razkrivam svojo bolečino, upanje in vprašanja, ki si jih zastavljam kot mama, ki si želi le bližine svojih otrok.
Moje življenje se je sesulo, ko sem izvedela, da me je mož prevaral. Družina pritiska name, naj mu oprostim, a v sebi čutim le praznino in dvom. Zdaj stojim na razpotju in ne vem, ali naj poslušam srce ali pričakovanja drugih.
Deset let sem z možem Petrom gradila najino hišo na robu Trnovskega gozda. Ko sva bila tik pred vselitvijo, se je najin sin Luka vrnil iz Ljubljane s predlogom, ki je naju postavil pred najtežjo odločitev v življenju. To je zgodba o ljubezni, žrtvovanju in iskanju pravega pomena doma.
Osemnajst let sem vsako jutro v naši majhni ljubljanski kavarni stregla staremu, vedno mrkemu Jožetu. Ko je nekega dne nenadoma izginil, sem se prvič vprašala, kdo je bil v resnici in zakaj je bil tako sam. Ta zgodba govori o osamljenosti, predsodkih in o tem, kako pogosto spregledamo tisto, kar je najpomembnejše.
Po prometni nesreči sem bila prisiljena zaupati svoji tašči, Mariji, a njena dejanja so razkrila resnico, ki je za vedno spremenila našo družino. Med okrevanjem sem izvedela, kaj je skrivala pred mano in mojim možem, kar je povzročilo razkol med nami. Zdaj se sprašujem, ali je mogoče sploh še zaupati ljudem, ki naj bi ti stali najbližje.
Moje ime je Lana in odrasla sem v Ljubljani, v senci bratove bolezni in maminega boja. Ko nam je avto odpovedal in je bratova terapija postala skoraj nemogoča, sem zbrala pogum in potrkala na vrata premožnega soseda, gospoda Borisa. Tisto, kar se je zgodilo potem, je za vedno spremenilo našo družino in moj pogled na ljudi.
