Sem samo še bankomat? – Zgodba slovenske matere, ki je izgubila sebe med pričakovanji najbližjih

»Mami, kdaj boš spet nakazala?« je zazvonilo v telefonu, še preden sem sploh dobro odprla oči. Glas moje starejše hčere, Tine, je bil nestrpen, skoraj ukazovalen. V ozadju sem slišala smeh njene mlajše sestre, Naje. Ležala sem v majhni sobici v Gradcu, kjer že deset let čistim apartmaje in skrbim za starejše ljudi. Vsako jutro se zbudim z mislijo na dom v Škofji Loki, kjer sta moji dekleti odraščali brez mene.

»Tina, ravno sem se zbudila. Saj veš, da sem včeraj delala do poznega večera. Lahko bi me vprašala tudi, kako sem,« sem tiho rekla, a je že prekinila: »Mami, resno. Potrebujem za izlet s šolo. Pa še Naja rabi nove superge.«

V tistem trenutku sem začutila tisto staro bolečino – kot bi mi nekdo stisnil srce v pest. Spomnila sem se, kako sem pred leti jokala na avtobusu proti Avstriji, ko sem prvič zapustila dom. Takrat sem si obljubila, da bom naredila vse za svoji dekleti. Da bosta imeli vse, kar jaz nisem imela. Ampak zdaj… zdaj se počutim kot bančni avtomat.

Ko sem konec tedna prišla domov, je bilo stanovanje prazno. Tina je bila pri fantu, Naja na treningu. Mož, Jože, je sedel pred televizijo in gledal nogomet. »Si že tu?« je rekel brez posebnega navdušenja. »V hladilniku je golaž.«

Sedla sem za mizo in gledala skozi okno na deževen vrt. Včasih smo skupaj sadili rože in pekli palačinke ob nedeljah. Zdaj pa… »Jože, kdaj smo nazadnje skupaj večerjali?« sem vprašala tiho.

»Saj veš, kako je. Punce imajo svoje obveznosti, jaz pa tudi nisem več rosno mlad. Saj si hotela več denarja, a ne?« Njegov glas je bil hladen.

V meni se je nabiral obup. Vse te ure dela, vse zamujene rojstne dneve in praznike… Za koga? Za kaj? Ko sem poskušala s Tino govoriti o tem, je zavila z očmi: »Mami, saj si sama izbrala to pot. Saj nam nič ne manjka.«

»Manjka mi vas!« sem skoraj zakričala. »Manjka mi občutek, da sem mama! Da me potrebujete še za kaj drugega kot za denar!«

Tina je odšla iz sobe brez besed. Naja me je pogledala s tistimi velikimi očmi in šepnila: »Mami… a boš spet šla?«

»Moram, srček. Če ne delam, ni denarja za položnice.«

Tiste noči nisem mogla spati. V glavi so mi odzvanjale besede: »Saj si sama izbrala to pot.« Ampak ali sem res imela izbiro? Ko so Jožetu v tovarni zmanjšali plačo in so nam grozili z izvršbo zaradi kredita za stanovanje, ni bilo druge možnosti. Vsi so rekli: »Saj boš hitro zaslužila in se vrnila.« Pa je minilo leto… dve… deset.

V službi v Gradcu me gospa Marija pogosto vpraša: »Zakaj ste vedno tako žalostni? Imate tako lepe hčere!« Nasmehnem se in rečem: »Imam jih rada bolj kot vse na svetu.« Ampak doma čutim samo praznino.

Nekega dne me je poklicala mama iz Dolenjske: »Ana, zakaj te ni nikoli doma? Punce te potrebujejo.«

»Mama, saj veš… Če ne delam…«

»Denar ni vse!« je rekla ostro.

Ampak v Sloveniji denar pomeni varnost. Brez njega ni ničesar – ne ogrevanja, ne hrane, ne prihodnosti za otroke.

Ko sem naslednjič prišla domov, sem poskušala pripraviti skupno kosilo. Tina ni prišla – rekla je, da ima preveč dela za faks. Naja je pojedla na hitro in odšla na trening. Jože je sedel pred televizijo.

Sedela sem sama za mizo in gledala v krožnik. Solze so mi polzele po licih.

Zvečer sem napisala pismo:

»Dragi moji,

vem, da nisem popolna mama in žena. Vem tudi, da vas pogosto ni doma ali pa ste z mislimi drugje. Ampak pogrešam vas. Pogrešam občutek družine. Ne želim biti samo bankomat ali gospodinja ob vikendih. Želim biti vaša mama in žena – tista Ana, ki ste jo imeli radi.

Prosim vas – povejte mi, kaj potrebujete od mene razen denarja? Kaj lahko naredim drugače? Kako naj vas spet objamem?

Vaša mama in žena Ana«

Pismo sem pustila na kuhinjski mizi in naslednje jutro odšla nazaj v Gradec.

Nihče mi ni odgovoril.

Teden dni kasneje me je poklicala Naja: »Mami… pogrešam te.«

Srce mi je poskočilo. »Tudi jaz tebe, srček.«

»A boš prišla na mojo tekmo? Prosim…«

Obljubila sem ji in prvič po dolgem času vzela prost dan v službi.

Na tribuni sem sedela med drugimi starši in gledala svojo hčerko na igrišču. Ko me je zagledala na tribuni, se ji je obraz razjasnil in stekla mi je v objem po tekmi.

Tisti trenutek sem začutila nekaj toplega – upanje.

A ko sva prišli domov, je Tina spet govorila le o denarju za izpit in Jože o položnicah.

Včasih se vprašam: Ali smo Slovenci res postali družba, kjer šteje samo še denar? Kje so objemi, pogovori ob mizi, skupni spomini?

Mogoče nisem popolna mama – ampak ali si res zaslužim biti samo bankomat?

Kaj vi mislite – ali lahko še kdaj postanem več kot to?