Moje ime je Marija, stara sem 56 let in prihajam iz Celja. Pred dvajsetimi leti sem zapustila svojega dvanajstletnega sina Tomaža in odšla delat v Avstrijo, ker sem verjela, da je to edini način, da preživiva. Danes me Tomaž komaj pogleda v oči, jaz pa se sprašujem, ali sem res imela izbiro.
Že deset let delam v Avstriji, da bi svojim hčeram omogočila boljše življenje. Danes se počutim kot avtomat za denar, ne pa kot mama, ki bi jo objeli in ji rekli, da jo imajo radi. Sprašujem se, ali sem še lahko več kot le vir denarja za svojo družino.
Ko sem morala izbrati med preživetjem in bližino s hčerko, sem izbrala delo v tujini. Danes, ko gledam svojo hčerko Nino, vidim v njenih očeh bolečino, ki je ne znam več izbrisati. Ta zgodba je moje priznanje, moja bolečina in upanje, da bo nekdo razumel, zakaj sem morala izbrati tako, kot sem.
Moje srce je raztrgano med ljubeznijo do hčerke in nujo, da ji zagotovim boljše življenje. Ko sem jo pri dvanajstih pustila pri babici in odšla delat v Avstrijo, sem si obljubila, da bo vse to za najino prihodnost. A leta so minevala, bolečina in zamere so rasle, dokler nisva morali najti poti nazaj druga k drugi.
V tej zgodbi opisujem, kako sem po letih dela v tujini odkrila moževo prevaro in sinovo izdajo. Moja bolečina ni izhajala le iz izgubljene ljubezni, temveč iz občutka, da sem postala tujec v lastni družini. Zgodba razkriva, kako globoko lahko zarežejo laži in kako težko je ponovno najti svoje mesto med najbližjimi.
