Vsak Vikend Pri Tašči: Ujet(a) v Krogu Neizrečenih Pričakovanj

»Spet greva k tvojim,« rečem Marku, ko v petek zvečer zapiram prtljažnik, poln hrane in oblačil za vikend. Vem, da bo odgovor vedno enak: »Saj veš, mama bo vesela. Pa še tast je rekel, da bi rad pokazal novo lopo.« V meni vre. Že četrti vikend zapored. Včasih se vprašam, ali sem res jaz tista, ki pretirava, ali pa je to res preveč.

Ko prispemo v Škofjo Loko, nas že na dvorišču pričaka tašča Marija. »O, super, da sta prišla!« vzklikne in mi že v roke potisne vrečko s krompirjem. »Tole bo treba olupiti za kosilo. Marko, ti pa pojdi s tastom pogledat drva.« Vem, kaj to pomeni: Marko bo izginil za dve uri, jaz pa bom v kuhinji z Marijo in njenimi neskončnimi zgodbami o sosedih in o tem, kako je bilo včasih vse drugače.

»A si dobro?« me vpraša medtem, ko reže čebulo. »Ja, samo malo sem utrujena od službe,« odgovorim previdno. Ne upam si povedati resnice: da sem utrujena od nje, od tega hišnega režima, kjer sem vedno gostja in nikoli zares domača. Vsak moj gib je pod drobnogledom – kako režem zelenjavo, kako pospravljam za sabo, celo kako sedim pri mizi.

Kosilo mine v napetem vzdušju. Tast Jože komentira politiko in cene goriva, Marko kima in tu in tam doda kakšno pripombo. Jaz tiho jem in razmišljam o tem, kako bi bilo lepo ležati na kavču doma v Ljubljani, s knjigo v roki. Po kosilu Marija že stoji ob pomivalnem stroju: »A mi pomagaš? Saj veš, tast ima rad, da je vse pospravljeno.«

Včasih se vprašam, ali sploh opazijo mojo navzočnost ali sem le par rok več. Ko končava s posodo, me Marija pogleda: »Veš, če bi imela še kakšno uro časa, bi lahko skupaj prebrali stare slike. Saj veš, da jih Marko nikoli noče gledati.« Prisiljeno se nasmehnem in prikimam. V meni pa raste občutek ujetosti.

Zvečer sedim na terasi in gledam v temo. Marko pride ven in me objame: »Vem, da ti ni lahko. Ampak saj veš, mama je sama vse življenje garala. Zdaj ji paše malo pomoči.«

»Ampak zakaj vedno jaz? Zakaj ne moreš ti reči ne?« izbruhnem. Marko utihne. »Saj lahko rečeva ne, če hočeš. Samo… nočem jih razočarati.«

Naslednje jutro me zbudi vonj po svežem kruhu in zvok metle na dvorišču. Marija že puli plevel ob robu vrta. Ko stopim ven, mi takoj pomaha: »A bi mi pomagala še malo pri rožah? Saj veš, sama ne zmorem več vsega.«

V meni se nekaj prelomi. »Marija, danes bi rada malo počivala. Res sem utrujena.« Pogleda me presenečeno – kot da sem ji vzela nekaj dragocenega. »Seveda… če si utrujena…« njen glas je tih in razočaran.

Marko me pogleda z očmi polnimi skrbi. »A si morala tako reči? Saj veš, kako je občutljiva.«

»In kaj pa jaz? Kdaj bom jaz lahko občutljiva? Kdaj bo kdo vprašal mene?«

Popoldne mine v tišini. Marija se umakne v svojo sobo, tast Jože gre na vrt. Marko sedi poleg mene na klopi in molči.

Ko se peljeva domov, je v avtu napeto. Marko končno spregovori: »Mogoče imaš prav. Mogoče res preveč pričakujejo od tebe.«

»Ne pričakujejo – zahtevajo! In ti jim pustiš!«

V meni vre jeza in žalost hkrati. Sprašujem se, ali sem slaba snaha ali pa samo človek s svojimi mejami.

V ponedeljek v službi sodelavka Petra vpraša: »Si kaj počivala čez vikend?« Samo grenko se nasmehnem: »Če bi vsaj lahko.«

Zvečer doma Marko pride k meni: »Sem govoril z mamo. Rekel sem ji, da bova naslednji vikend ostala doma.«

Za trenutek ne verjamem svojim ušesom. »Resno? In kaj je rekla?«

»Bila je užaljena… Ampak rekla je, da razume.«

V meni se preplete olajšanje in krivda. Ali sem res naredila prav? Ali sem sebična? Ali pa sem končno naredila nekaj zase?

Mogoče nisem popolna snaha – ampak ali ni pravica do počitka tudi moja pravica?

Kaj vi mislite – bi morali vedno ustreči pričakovanjem družine ali postaviti meje? Kje je meja med spoštovanjem in samospoštovanjem?