Že tri leta živim z možem in najinima otrokoma pri njegovih starših v hiši na obrobju Ljubljane. Vsak dan je preizkušnja – borim se za svojo zasebnost, spoštovanje in občutek, da sem še vedno jaz. Včasih se vprašam, ali je v takih razmerah sploh mogoče najti srečo.
Nekega deževnega večera je moj tast, Franc, nepričakovano potrkal na najina vrata s kovčkom v roki. Najin zakon je bil že načet zaradi moje brezposelnosti in vsakodnevnih skrbi, a njegov prihod je v naš dom prinesel še več napetosti in neizrečenih zamer. V tej zgodbi razkrivam, kako sva z ženo Tanjo iskala pot do razumevanja in miru, medtem ko so se stare rane in novi konflikti prepletali v najinem vsakdanu.
Moje ime je Simon in skupaj z ženo Hano sva se pred pol leta preselila v Maribor, da bi začela znova. Najina sreča je bila kratkotrajna, saj so pogosti obiski Haninega očeta, gospoda Mirana, začeli rušiti najin mir in najin odnos. Z vsakim obiskom sem se počutil bolj tujega v lastnem domu, a pogovori s Hano so bili vedno brezplodni, kar me je pripeljalo do roba obupa.
Nekega večera sem v navalu obupa in jeze iz hiše vrgla moža in njegove starše. To je bila odločitev, ki je razklala našo družino, a hkrati razkrila, kdo sem in kaj si želim od življenja. Še danes se sprašujem, ali sem ravnala prav, a v srcu čutim, da bi znova storila enako.
Vsak vikend znova se znajdem v hiši svojih tastov, kjer namesto počitka postanem pomočnik za vse. V tej zgodbi razkrivam svojo notranjo stisko, občutek nemoči in tiho jezo, ki jo prinašajo nenehna pričakovanja moje tašče in tasta. Sprašujem se, ali je res prav, da žrtvujem svoje vikende za mir v družini, ali pa bi moral(a) končno postaviti meje.
